torek, 15. junij 2010
Če ime - za človeka, stvar, državo ali karžebodi - neustrezno označuje osebo in drugo, nas napaka hitro zmoti. Zato ime prelijemo v ustreznejšo obliko. Tako smo “Zguranega in Zdulanega Kranca” (Zgoranjega in Zdolanjega Kranjca), kot ju je zapisal Trubar, spremenili ne po nemško v Oberkrajnerja in Unterkrajnerja, ampak v škrtega Gorenjca in zapravljivega Dolenjca.
Med take motnje, vredne zamenjave in poprave, štejemo vse napačne slovnične oblike in slab slog. Na primer samostalnike, če jih sklanjamo narobe in bralca ujezimo, da ne bere, ampak kolne. Mednje sodi tudi vsak slab slog v nabuhnjenih naslovih v časopisu, če se ne ujemajo z vsebino člankov.
Da je to resnica, sem uvidel, ko so Primorske novice v debelih črkah zapisale slab naslov “V Primorju rešujejo hči, a škodijo materi” - z nepravilnim 4. sklonom hči namesto hčer. Kar trije, drage bralke in bralci, ste mi zmajevali z glavo in z jezikom “nad jezikom časopisov, saj narobe sklanjajo celo besede mati, hči in gospa, kot da je z njimi kaj narobe, ker so ženske. Še da vsak otroček ljubi svojo mati, ne pa mater, sem že brala. Za gospo pa zaradi zmede niti več ne vem, kako naj se pravilno sklanja, zato jim prave oblike dopovejte vi,” mi je ogorčena na ulici odkimavala in kimala častilka lepega jezika.
Naslov “V Primorju rešujejo hči, a škodijo materi” je slab in je upravičeno razjezil našo bralko. Toda ne samo zavoljo napačne sklanjatve hčere, ki pozna v 4. sklonu le obliko hčer, temveč prav tako zaradi zamegljenega pomena imena Primorje, ki ima dvojnico in trojnico v Primorski in Primorskem, pa še četrto vzporednico v “Primorju”, kot se imenuje gradbeno podjetje v Ajdovščini.
Bralec bo zato ob besedah hči in mati najpoprej mislil na družinsko zvezo mati - hči, daleč pa mu bo ostala vez med matičnim podjetjem “Primorje” in njegovo hčerinsko družbo, kjer gospodarstveniki tudi govorijo o materi in hčeri. Zato naslova ne bo takoj povezal z ajdovskim “Primorjem”, ki ima tako hčer v Srbiji. Prej ga bo razumel, kot da ljudje v Primorju rešujejo v družini hčer tako nerodno, da škodujejo materi. Torej bi naslov “V Primorju rešujejo hči...” potreboval lepotnega kirurga, da bi pravilno sklanjal samostalnik hči in ustrezneje pokazal na vsebino članka.
A pustimo zamujeno operacijo urednikom, ki bolje obvladajo obrt ustrezne naslovitve člankov v časopisih. Odgovorimo rajši na vprašanje, zakaj je sklanjatev matere, gospe in hčere tako težavna, da radi zdrsnemo pri tem v napake. Mar zato, “ker so ženske?” kot me je vprašala častilka lepega jezika.
Vse tri besede so prastare po izvoru in pomenu. Poznal jih je že indoevropski jezik, katerega nasledniki so ob romanskih in germanskih tudi vsi slovanski govori, katerih enega gojimo tudi svobodni Slovenci ob Dravi in Savi. Z ostanki starodavne dediščine, pa naj gre za srednjeveške hiše, staroslavna mesta, modre starce, izkušene ženice, dragocene narodne običaje, pa v tehnicističnih modernih časih prej ko slej zabredemo v nasprotje in spor, ker cenimo samo novine in opuščamo starine. Podobne nenaklonjene usode so deležni tudi starodavni pojmi mati, hči in gospa v sklanjatvi.
Beseda mati se je prvotno v 1. sklonu glasila mater. A njena končnica -er se je skrčila v i in se je beseda sklanjala: mati, matere, materi, mater itd. v ednini, dvojini in množini. Toda glejte nedoslednost: tudi 4. sklon pri materi je tak kot prvotni prvi: mater. Zakaj se ne bi tudi v 4. sklonu kakor v prvem obrazilo -er obrusilo v i? Odgovor imamo v rabi napačne oblike, ki jo je navedla naša ogorčena častilka lepega jezika: “Tudi da vsak otroček ljubi svojo mati, ne pa mater, sem že brala.”
Vendar se tu moramo držati slovnice, ki predpisuje, da se samostalnik mati v 4. sklonu piše in izgovarja mater.
Povsem enake ali skorajda enake usode je deležna materina hči, kar ni nič nenavadnega, saj sta mati-hči z navezo mati-sin edina res naravna celica družine, medtem ko je oče semper incertus, zmerom negotov. Beseda hči, rojena iz indoevropejke duhitar, je prav tako v 1. sklonu imela obrazilo -er in se je glasila hčer. In enako kot pri materi ji je obrazilo -er prešlo v i in se je sklanjala: hči, hčere, hčeri ... A glejte: tudi tu se je 4. sklon glasil tako kot prvi: hčer. In zakaj se ne bi tudi v 4. kakor v 1. sklonu obrazilo -er prelilo v i? Odgovor imamo v napačnem naslovu: “V Primorju rešujejo hči...” Vendar se tudi tu držimo slovnice, ki predpisuje, da se hči v 4. sklonu piše in izgovarja hčer. Nič ne moremo pri tem: vse, kar ni naravno, je treba utemeljevati z zakoni, čeprav neradi primejo.
Pri gospe je zgodba bolj zakrotovičena, ker je rojena iz gospoda, ki prvotno, kot latinski hospes, pomeni obenem gosta in gospodarja. Sprva se je glasila gospódja in se je v tej obliki tudi sklanjala: gospodja, gospodje, gospodji in tako naprej po a-sklanjatvi do orodnika množine. A gospodja se je skrčila v gospo, čemur rečemo kontrakcija. In se je tudi skrčena poskušala sklanjati po samostalnikih z obrazilom -a: gospa, gospe ... Vendar ni napredovala daleč, ker je - zaradi skrčenja gospóje v gospó - zabredla v brezizhodno zmedo. Rešitev je bila samo še v slovničnem pravilu, naj se gospa po Pravopisu 2001 sklanja: gospá, gospé, gospéj (!), gospó, pri gospéj (!), z gospó; dve gospé, gospá, gospéma, gospé, pri gospéh, z gospéma; tri gospé, gospá, gospém, gospé, pri gospéh, z gospémi. Priročniki pred letom 2000 - Pravopis 1962, Bajčeva slovnica 1964 in Toporišičeva slovnica 2000 - pa v 3. in 5. sklonu ednine namesto novejše gospéj predpisujejo še starejšo obliko gospé.
Nič ni torej hudega z materjo, gospo in hčerjo, čeprav so ženske, kakor se je zbala častilka lepega jezika, samo prijazneje jih moramo ponegovati, jih pohvaliti in po pravilih sklanjati, pa bo v vsaki (tudi časopisni) hiši vladala prijaznost, kot je prav. JOŽE HOČEVAR