Majhnost je za jezik prednost

Pa vendar se je slon kljub teži svojih velikih možganov, neizmernih v primerjavi z glavico pri mravlji, razvil samo do nižje biološke črede 12 slonov in slonic z vodilnim slonom. In mravlja? Usedimo se z golo zadnjico na mravljišče, pa nam bo poznan odgovor tisočerih ščipajočih klešč v obrambi njenega prebivališča.

Pravijo, da so žuželke razvile najvišjo organizacijo skupinskega življenja, daleč bolj popolno od družine, rodu, plemena in naroda, ki jih je zase uzakonil človek. Če slona in mravljo izmerimo po tonah mišic in kosti, bo na prvem mestu slon, močan, a neokreten in kretén kot dvonožni Slonovencelj za poslanskim mikrofonom. Če upoštevamo sposobnost za razvoj oblik življenja v mnogočlanski mravljinčji skupnosti, je prva ona, mravlja, šibka, a iznajdljiva, delavna in pridna kot Slovenka.

Marsikaj podobnega bi se dalo reči tudi o jeziku. Za njegov obstoj in razvoj ni najbolj pomembno, da je velik, kakor španščina ali kitajščina brezmejen po številu svojih govorcev. Lahko je tudi majhen, glede na svoje uporabnike maloštevilen, kot je naš. Vendar bo s svojo trdoživostjo - in pod človekovo zaščito - kljub svoji drobnosti obstal in živel dalje med 1650 živimi jeziki, kolikor jih na svetu govorimo civilizirani človečnjaki danes. Njegova in naša narodna majhnost, ki nas tako brezglavo bega, se zato lahko prevesi v prednost. Majhnost zmerom v biologiji pomeni prednost. Dinozavri so izumrli, ker so zrasli v prevelike gmote mišic in kosti, v previsoke babilonske stolpe.

O tem sem se, predrage bralke in bralci, prepričal, ko sem “spet enkrat več” - rečeno z nenavadno frazo dandanašnjih leporečnikov - premislil pot, po kateri se nam je rodil naš jezik, od sv. Cirila in Metodija naprej najtrdnejši dokaz, da je duša naroda neumrljiva in neusmrtljiva. Rafael Bertok, Istran po rodu, več let ravnatelj šole v Marezigah, kjer je pripravil zbornik primorskih brigadirjev Gradili domovino – zgradili sebe, nam je v svojem pismu za Minuto orisal svojo zaskrbljenost zaradi vedno večje ohlapnosti pravil, ki urejajo naš jezik:

“Redno spremljam vašo Minuto v 7. valu, ker me nenehno preseneča. Občudujem bogastvo slovenskega besednega zaklada, ki nam ga slikate iz tedna v teden na kratko odmerjenem prostoru. Presenečen pa sem predvsem zaradi danes vse bolj sproščenih pravopisnih pravil, ki sovpadajo z modernim dojemanjem svobode, katera pa prehaja že v anarhijo, kar znajo nekateri izkoristiti za svoje dobro. Pri tem seveda ne mislim, da bi ohlapen pravopis karkoli prispeval k tem grdobijam. Rad se spominjam svojih dijaških let na koprski gimnaziji, ker smo lahko tedaj mladostniki verjeli v boljšo prihodnost. Takih perspektiv večina mladih danes nima. Moralne vrednote, ki so bile nekoč pravilo, ne veljajo več. Danes je vzgojna usmeritev mladih v pohlepu in delitvi ljudi na revne in bogate. Ta razvoj je slab in zelo nevaren. Še naprej nas razveseljujte s posrečeno Minuto!"

Dragi g. Rafael, preroki, ki grozijo s smrtjo vsega majhnega v stopah kapitalskih slonov, so kot znanilci otoplitve našega planeta. Bolj ko nas plašijo z otalitvijo ledenih plošč na severnem in južnem polu ter s potopitvijo nižinskih kontinentov v nakipelem morju, bolj nas stiska ta sibirska zima, ki na Baltiku uklepa ladje v led, na Primorsko pa namesto dežja nosi sneg. Nobena velikih političnih prerokb ni nikoli zaživela: ne božje kraljestvo na zemlji srednjeveške rimske cerkve, ne prevlada čistorasnih hitlerjanskih arijcev, ne zmaga mussolinijevske večvrednostne kulture nad nižjerodno polkulturo črncev in raznih Slavov, ne Stalinovo izenačenje izkoriščanih proletarcev z bogatimi izkoriščevalci, ne ameriška democracy v teroriziranem Iraku, ne papeževo ne povejmo kaj, da se kdo ne spomni pedofilov. Zato ne bo nič zares nevarnega načarala niti napovedovana črna usoda, ki jo svojemu jeziku rišemo za bližnji jutri. Seveda nič nevarnega samo, če bomo v sebi trdni kakor skala kost.

Naša danes vse bolj sproščena pravopisna in slovnična pravila, ki jih, Rafael, zaskrbljeno omenjate, niso dokaz, da nam jezik tone v topoumnem besedičenju in tujstvu, temveč so dokaz, da se naš jezik kot zvest odslikovalec stvarnega dogajanja v življenju prilagaja novim časom in je sposoben vse novosti v njem zaznati in opisati. Prednost našega jezika je prav v njegovi majhnosti. Če bi hotel v svoji zgodovini postati večji, bi se moral utopiti: v srednjeveški uradni latinščini, potem v germanizirajoči avstrijščini, pod Prešernom v Vrazovi ilirščini, pod enoumjem v vsejugoslovanščini ali v stalinski vseruščini, po Titu v miloševićevski velesrbščini, danes v poangleženi globalščini, pojutrišnjem v vsezemeljski kitajščini.

Nič od vsega tega groznega se ni zgodilo. Naš jezik ni potonil v vsiljevanih tujih jezikovnih oceanih. Še zmerom ga na južni strani Alp pišemo in govorimo. V njegovi majhnosti je prednost, ker se majhna mravlja laže brani in razvije popolnejše in odpornejše oblike bivanja. Dinozavri so izumrli, mravlje, najstarejša razvita bitja na svetu, so ostale. “Vaša slovenščina je jezik za 200-milijonski, ne za 2-milijonski narod, tako popolna je, branite jo,” me je v davnih letih presenetil Nemec, župnik v Derendingenu, ki je Trubarja in njegovo delo za slovenščino tako poznal in cenil kot le malokdo v Sloveniji. Takrat me ni prepričal, danes mu verjamem. JOŽE HOČEVAR