torek, 15. junij 2010
Prešeren je ustvaril Črtomirja in Bogomilo, tipična slovenska junaka. V njunih odločitvah so utelešene najznačilnejše poteze razcepljenih Slovencev, ki notranje nismo trdni in omahujemo - celo v odpadništvo. Bogomila je bila svečenica poganske “bognje Žive”, Črtomir je z vojsko branil slovenske “črte in bogove nad oblaki”. A sta se oba krstila in prestopila iz poganske v krščansko vero. Zanikala sta vsak najprej sebe samega in nato še svoj begunski, po gorah poskriti narod. Še posebej Črtomir, ki se je dal v Ogleju posvetiti v mašnika in je tudi sam začel preganjati pogansko vero med rojaki.
Je bila njuna odločitev prava? Ali je resnica prav nasprotna in sta postala - ne izdajalca, ampak rešenika svojih duš in duš svojega peklu zapisanega nekrščenega ljudstva? Sta mu pokazala pot v naprednejšo zahodnoevropsko civilizacijo?
Pri teh vprašanjih ni enoznačnega odgovora, za katerega bi bilo varno dati roko v ogenj. Pregrete in trezne, pametne in nore, dobrohotne in zlonamerne učene glave so trdile eno in drugo: ene, da se je Črtomir pravilno odločil za krščanstvo, ker si je rešil dušo, in druge, da se ni odločil prav, ker se je izneveril narodu. Iz množice nasprotujočih si prerekanj se je izkristalizirala ena sama trdna sodba: da smo Slovenci Črtomirjevi otroci, ker je naš odnos do naroda črtomirski. Saj nas najgloblje označuje prav črtomirstvo: narodna mlačnost, odpadništvo, izdaja sebe samega in lastnega rodu.
Hude so te misli, drage bralke in bralci. Pa vendar moramo med njimi pritrditi poetu med poeti, Otonu Župančiču: da je lahko poražen samo tisti mali narod ali človek, ki se sam preda. Kdor je v sebi trden, se ne bo pokoril in je nepremagljiv. Z Župančičevimi besedami: narod, jezik, duh, kultura in človek propadejo “ne od meča tujega, od lastne nemoči”.
Župančičeva misel ne velja le za pretekle čase, krute vojne, revolucijske prelomnice, velja ob vsakem dnevu, uri, v slehernem trenutku. Je veljavna tudi danes, ko nas nihče ne podjarmlja, pa smo vendar z vseh strani ogroženi. Le preberimo, kaj je v gradbeno bohotnem, duhovno pa dremotnem Kopru vznejevoljilo publicistko, prevajalko in nepopustljivo borko za resnico Jolko Milič iz Sežane:
“Plačam vam boljše kosilo, če mi poveste en sam pameten razlog, zakaj pišete ali pravite Loggia, ne pa Loža, ko pišete ali govorite o koprski Loži, alias kavarnici, ‘kafiču’, ‘caffeucciu’, da se - po njeni namenskosti - držimo norčavoironično županove definicije. Saj vendar gre za splošen in povsem navaden izraz, ki ga več ali manj večina evropskih jezikov piše in izgovarja po svoje. Le mi slovenski znameniti zajci si ne upamo, v večnem strahu, da je naša loža (ko gre zgolj za arhitektonski pojem) ali Loža (ko takole za navrh imenujemo določen objekt) manj povedna od italijanske loggie. /.../ Mi si bolj malo upamo, očitno se nimamo dovolj radi, da bi svoje enako cenili kot tuje, ljubili pa za nohtek še bolj, kot je po svetu že od nekdaj več kot običajno.” (PN, 18.3.2010, 16)
Nihče si ne bi mislil, a še manj verjel, da z zavračanjem francoskega imena loža in sprejemanjem italijanske loggie menjamo hruško s hruško in jabolko za jabolko. Eno in drugo je izšlo iz prapomena, ki je še zmerom živ v besedah lub, lupiti, leviti se, lubje, lobanja, olupek, lopa, (kačji) lev. Stari indoevropski koren *leu pomeni oluščiti, odtrgati, olupiti. Na primer kožo z medveda, skorjo ali lub z drevesa. In ker smo Slovani po močvirjih za Karpati živeli več v moči kot na suhem, smo si postavili z lubjem krito zgradbo na stebrih ali kolih, ki je bila na eno stran povsem odprta in smo ji zaradi strešnega lubja rekli louba ali lopa. Vanjo smo postavljali vozove, zganjali živino ali pa živeli sami s svojo kozo. Isto so storili stari germanski Franki, ki so taki odprti lopi rekli Laubja.
In ker so si evropski narodi vsako novost hitro izposodili ali ukradli drug od drugega, so tako storili tudi Francozi, le da so Laubjo izgovorili brez b, dvoglasnik au prelili v o, soglasnik j pa omehčali v ž, kot radi delajo še danes. In tako so nemško Laubjo predrugačili v ložo in jo zapisali loge. Na južni strani Alp v Italiji, kjer so govorili srednjeveško latinščino, pa se je nemška Laubja slišala kot lobia in v italijanščini kmalu kot loggia.
Tako smo Slovani imeli svojo lopo, Nemci svojo Laube (uta), Francozi so ostajali pri loži, Italijanom je pa še naprej povšečna loggia s kamnitimi, ne kakimi slovanskimi lesenimi stebri na odprti strani, medtem ko je novolatinska lobia umrla. A Francozi so bili širokosrčni in so evropskim narodom, da ne bi zaostajali na nižji ravni z utami in lopami v lesu, vrnili svojo ložo, ki nam pomeni poseben ločen prostor, zlasti v gledališču, skrivni prostor za tajne seje prostozidarske ali framasonske lože. Slovencem pa so dovolili iz lože izpeljati celo glagola ložirati (stanovati) in deložirati, da sodniki s policaji lahko vržejo iz stanovanja revnega brezdomca. Bogatina ne, ker ni reven.
A da ne pozabimo, zakaj ne Loža, ampak Loggia v Kopru. Ko sem leta 1987 isto vprašal odgovorne uradnike in izvajalce del, ki so takrat Ložo prenavljali, so me volovsko gledali, če zares sprašujem resno. “Loggia bo, ker je to krajše, za dve besedi, slovensko in italijansko, nad vrati ni prostora. Pa še bolj poceni bo, ker bodo črke pozlačene,” so črtomirske oči ostale mrtvo hladne. “In zakaj ne Loža, ki ima dve črki manj kot Loggia?” sem še vztrajal. A pogledi so ostali topi, črtomirski. In je ostala v dvojezičnem mestu Koper–Capodistria enojezična Loggia. Zdaj, ko jo bodo spet prenavljali, bi se dalo kaj poboljšati.
Draga prijateljica Jolka, nisem našel zadovoljivega odgovora, vem, razen Župančičevega: “Ne od meča tujega, od lastne nemoči” se utopi majhen narod . JOŽE HOČEVAR