Krucifix nohamol*

Z zamudo kakor jaz na vaša vprašanja o kletvinah, drage bralke in bralci. Najbrž je kdo od vas že nejevoljen, češ prosi, naj kaj vprašamo, in zdaj ta molk. Ste pisali in vprašali, kaj porečem o kletvinah, kletvicah, jajcih, nagravžnih prispodobah, iz pljuč odhrkanih izpljuncih in rodetovsko namrščenih pogledih, s kakršnimi drug na drugega, po Prešernovo, drekájo strankarski zanesenjaki - zagriženci bi rekli mi Primorci. Svinjajo, da, celo po parlamentu, kjer poslanci večkrat runkajo kot cmokavzarji na gnoju in v Kmetiji. Običajno sem se vam pošalil: “Nič takega, kakor v nebesih, tako na zemlji, kakršno je v duši, takšno se privali na jezik.” Govorijo, kot da “doručkuju klozetne daske i piju vodu iz pisoarja”, kokor je naš póručnik Frkada pri vojakih “kravetine bosanske” odvračal od folklornega preklinjanja.

Ob takih mojih izgovorih ste mi nejeverno prizanašali, vse dokler Borut Pahor v beli srajci ni zamahnil s krucifiksom proti kritičnim duhovom v svoji stranki in kot predsednik vlade tudi proti nam volilcem. Več kot pol Slovenije ni dojelo tega krucifiksa, ker je beseda zastarela, če ne mrtva kot Kardeljevo samoupravljanje - pa toliko smo se zanj potili, za Krucifiksa pa krvi prelili. Takoj se je usulo z več strani:

“Spoštovani gospod Jože, krucifiks, pa kaj nam je bilo še tega treba, da je naš predsednik tako zabentil? Ajajaj, zdaj pa ljudje mrzlično iščejo, kaj ta beseda sploh pomeni ... Nam jo razložite?”

Poskusil bom preprosto, če bo šlo. S kletvinami - med katere se prastari krucifiks najbolje uvršča - so namreč v slovenščini težave, saj smo z njimi od nekdaj zelo na tanko. Naš jezik zmore le poredko izvirne polkletvine in morda tri prave kletve, tako da nam rimski kardinali po krivici očitajo, da smo brezbožni pogubljenci, ki jih je vesel samo še Belcebub v peklu. Iz črnega podzemlja zmoremo hudič(k)a, zlodja, zlodeja, hudobca, ta rogatega, za miklavža še parkeljna in nekaj škrateljnov. Od tod naprej pa le najčistejša svetóst. Celo če koga ozmerjamo s spolnoklinčnim pohujšljivcem, privesek do nespoznave upohlevnimo in rečemo samo kura ali kuri tebe gleda. Kaj daleč dlje ne sežemo s preklinjanjem, pobožno pridni pokristjanjenci že tisoč let.

Kadar pa bi radi izrekli kaj nesvetega o nadzemnem Bogu, dobrih angelih čuvajih in zaščitniških svetnikih, na katerih imena so nas bogu vdane mame pokrstile, hodimo na posodo k sosedom. Tako smo si - kdo bi vedel kdaj in od koga, vsekakor iz romanskega in germanskega besedja - izposodili kletve, ki ponižujejo največje verske in verniške vrednote: Boga in Kristusa z njegovo materjo Marijo. Stare čase so te kletvine veljale za zelo surove, bogokletne. To je pokazal tudi Ivan Cankar v svoji drami Hlapci, kjer revolucionarnemu učitelju Jermanu ljudje očitajo: “Mati mu umira, on pa Boga preklinja!” S to obsodbo so ga tako potolkli, da ga je zlomilo in se je odrekel nadaljevanju boja za spremembo družbe. Predal se je in boj preložil na kovača, ki ima žuljave dlani od dela, ne mrtve duše od tajkunskih špekulacij.

Beseda krucifiks sama zase je nedolžna in pomeni “na križ pribitega” človeka ali “križanega”. Ker je bil to Kristus, tudi Križanega. Ta beseda se zmerom, razen pri obrednih mašah, izreče z jezo, ostrim gibom, kardinalsko satanskim pogledom. To priča, da je nekoč imela ob sebi še prilepek, ki je pomenil jezo, krik, zavrelo kri in podobne usedline, ki človeka pahnejo v vojno. Ta danes pozabljeni pridatek ni bil nedolžen. Glasil se je izvirno porco, pujsi, kot v kletvinah porco Dio, porkodijo ali pujsek bog, in kot v zmerljivki porkamadona. Torej porcus Crucifixus, porko Krucifiks ali krajše porkafiks in krucifiks, pujsič Križani. Za vernika prepovedana kletvina, za nevernika mašilo ob pomanjkanju uravnoteženih gromovniških besed.

Toliko o krucifiksu. Kazalo bi kaj reči še o križu, ki ga poznamo v množici oblik in v zvezah brez števila, ter o korenu fiks, ki ima prav tako več pomenov, vse do fiksanja z mamili. O teh dveh in o “jajcih, nagravžnih prispodobah, iz pljuč odhrkanih izpljuncih” pa morda kdaj drugikrat, če dobri bog da časa in urednik prostora. JOŽE HOČEVAR

* Krucifix nohamol, Krucifix noch einmal, Krucifiks še enkrat - kletvica avstrijskih vojakov