“Križarka je vojna ladja, prevaža pa turiste?”

S tem vprašanjem me je na ulici ustavil znanec. Vedno nas pohvali, drage bralke in bralci, da še ni zamudil petkovih Primorskih s 7. valom, v katerem spremlja naša prizadevanja, kako bi izboljšali knjižni jezik, s katerim pa pogosto delamo kot svinja z mehom. V koprskem pristanišču je prav tisti dan pristala ladja velikanka, čudo čud, ki zmore postelj, miz in žlic za blizu toliko turistov, kot našteje svojih stanovalcev stari Koper.

“Začuden sem, da najina slovenščina kljub svoji slovnični popolnosti ne zna drugače najti imena za veliko potniško ladjo, kot da si ga izposodi pri vojakih. Tako jo hvališ, slovenščino, kako da je razvita in sposobna poiskati ime za vse, kar nastane novega v sodobnem svetu, a glej sramoto, že pri navadni križarki se izkaže, da tega ni zmožna. Križarka je vojna ladja, ki prevaža vojsko in orožje, ne turistov. Kako je s tem imenom? Je križarka vojaška, vojna, bojna ali ladja za prevažanje turistov, kakor berem v časopisih o čezoceankah, ki pristajajo v Kopru?”

Najpoprej beseda o vprašanju, kdaj je ladja bojna, vojna in vojaška. Katerega od teh pridevnikov bomo uporabili, je odvisno od nalog, ki jih ladja opravlja: če je namenjena pomorskim bojem, je bojna; izraza bojevalna in borilna ladja se nista uveljavila, čeprav sta slovnično pravilna. Če mislimo na vojno in obrambo domovine, za kateri je plovilo narejeno, pravimo, da gre za vojno ladjo. Če pa hočemo posebej izpostaviti, da je ladja namenjena vojakom, ne pa civilistom, pravimo, da je vojaška. Vojna je torej mornarica, bojne so posamezne ladje, vojaška pa je vsaka ladja, ki pripada vojski, ne civilnim državljanom.

In zdaj “sramota”, češ da je naš jezik tak berač, da si mora ime za veliko popotno ladjo izprositi od vojske, ki niti sama zase nima prave bojne ladje, kaj da bi jo dajala komu na posójo. To ni sramota, ampak je dokaz, da pod Triglavom biva ljudstvo, ki je bilo zmerom miroljubno, razen kadar se je steplo med seboj zaradi kakega poganskega boga ali Kristusovega križa. Zares se je stoletja dolgo vojskovalo le za tujega, ne svojega cesarja, branilo tuje meje, ne domačih. Naša res domača vojna je trajala komaj deset dni, pa smo že izšli iz nje kot zmagovalci - z novoizbojevano samostojno državo, nevesto mlado, staro zdaj že dvajset let.

Vse naše vojne so potekale na kopnem, po gozdovih, travnikih in njivah, cestnih klancih in ovinkih, ne na širokem in globokem morju, kjer bi plule naše bojne ladje, križarke, podmornice in zmagoviti bojni čolni. Zato je razumljivo, da nam križarka ni globoko usidrana v zavest kot bojna ladja. Nobene vojne, v kateri bi se bojevala kaka naša križarka, ne poznamo. Zato nam ni težko zapisati imena križarka za ladjo, ki potuje od pristana do pristana in prevaža radovedne potnike, turiste, bogataše, ki želijo videti, fotografirati in zapraviti čim več.

Ime za križarko je sicer naše, a je pravzaprav prevedenka, narejena po tujem imenu za močno oboroženo vojaško ladjo: nem. Kreuzer, it. incrociatore, angl. cruiser, rus. kreiser, fr. croiseur, shr. krstarica in krstaš. Ker je bila od prvih časov namenjena bliskovitim napadom na sovražnika, na njegove pomorske konvoje, pristanišča itd., je morala biti zelo okretna, hitra in sposobna naglo menjati smer svoje vožnje. Morala je križariti, voziti sem in tja po dolgem in počez. Njeno ime izhaja iz besede križ, natančneje iz glagola križariti.

Ker tudi potniška velikanka, ki prevaža turiste, zavija od enega pristanišča do drugega in vozi sem in tja po morju kot vojaška križarka, nam ni težko obeh plovil poimenovati z istim imenom. Še enega samostalnika za ladjo, ki pluje križemkražem, namreč ni mogoče narediti iz glagola križariti, ker so že vsi, ki jih je možno izpeljati iz križa, že oddani za druge pomene: križar, križanka, križanec, križavec, križevec, križkražar, križnik, križevnik, križpotnik itd.

Morda bi si pri poimenovanju velike turistične ladje lahko poklicali v pomoč besedo jahta (nem. Jacht, angl. yacht), skrajšanko iz nizozemske besede jachtschip (izg. jahtšip), ki je prvotno pomenila “lovsko”, to je hitro jadrnico. Nizozemska beseda jacht je namreč pomenska sestra nemških besed Jagd (lov) in Jäger (lovec) ter vsaj sestrična, če ne sestra naših starih izposojenk jager, jagati in jaga. Toda tudi beseda jahta je že oddana kot ime za luksuzno plovilo, zato si z njo pri križarki ne moremo pomagati.

Toda ker je naš jezik zelo okreten, je našel rešitev tudi za križarko, ki pluje od pristana do pristana z radovednimi turisti. Če želimo take nevojaške, to je civilne križarke, ki pristajajo v nalašč zanje poglobljenem bazenu ob obali v Kopru, poimenovati tako, da ne bo zmešnjav zaradi zamenjav z vojaškimi križarkami, jim dodamo kak pridevnik, kot npr.: potniška, turistična in podobne. Lahko pa se celo izognemo besedi križarka in se zadovoljimo z oznakami: velika potniška ladja, ladja velikanka, turistična čezoceanka, in še kaj bi se našlo, da ne bomo kradli križark od vojakov.

Razvoj jezika ni nikdar končan, saj se mora ves čas prilagajati novim pojmom v življenju. Kadar novi pojem nima enoznačnega pomena, tudi njegovo ime ni eno samo. Tak primer imamo pri poimenovanju Evropske unije: Združena Evropa, Evropska zveza, Evropska unija, unija, povezava, zveza, evropska skupnost - vse zapisano tako z veliko kot tudi malo začetnico. V zadrego pa zaidemo, ko imamo za dva različna pojma eno samo ime. Tak primer je križarka. A ko bo nujno, bo jezik že našel rešitev tudi za križarko, turistično in vojno.

Dovolj naj bo. Ker je čas dopustov, se tudi Minuta odpravlja na dopust. Prijazno vas pozdravljam čez poletje, drage bralke in bralci. In čim več lenarite med dopustovanjem!

JOŽE HOČEVAR

---