Kratice so koristne, a jih spremljajo težave
Človek je ob svojem tehničnem napredovanju skušal vsako delo olajšati, da bi bilo čim manj naporno in bi prinašalo čim več koristi. Enako si je tudi v jeziku prizadeval s kar najmanj besedami povedati čim več. Vendar današnje dni to več ne drži, saj marsikdo - ne samo gostobesedni leporečniški politik - skuša v govor nakopičiti čim več besed, da bi povedale čim manj.
Prof. Jože Hočevar
Da bi čim manj besed povedalo čim več, je človek iznašel rek, pregovor, razne znake, ki jim pravimo simboli, in na koncu še kratice, ki so se rodile v 20. stoletju, v enaindvajsetem pa podivjale v povodenj. Prešeren ni poznal nobene, Cankar pa morda kratico kake stranke, recimo NNS za Narodno napredno stranko. Drugo svetovno vojno smo pa že izbojevali s splošno znanimi kraticami: OF, KPS, SNOS, AFŽ, SKOJ. Tem smo v drugi polovici 20. stoletja dodajali še nove in novim nove: NAMA, SZDL, TOZD, OZD itd.
Danes srečamo na vsaki strani časopisa vsaj po eno, tako da ne bi znali vseh razvozlati. V časopisu Delo sem pretekli ponedeljek že na dveh straneh naštel naslednje: EU, FIS, SZS, OKS, FBI, OP, AP, SD, DZ, STA, Desus, SDS, PS, SLS, NSi, DL, SNS, LDS, AUKN, TEŠ, HSE, TEŠ6, PV, MD. A le redka je bila v oklepaju razložena. Niso me motile tiste, ki so splošno znane: EU, DZ, SD, PS, SDS in Desus. Motile so pa tiste, za katere niti Janša ne bi vedel, kaj pomenijo: DL, PV ali MD.
Zato se nisem nič začudil, spoštovane bralke in dragi bralci, da je naša zvesta bralka in pogosta spraševalka Ruža Pečarič svoje tokratno vprašanje namenila prav kraticam:
“Vselej, kadar vam zastavim kako vprašanje, me pokličejo nekdanji učenci - vesela sem, da 'Minuto' bere tudi mladi rod - in me pohvalijo, ker se potegujem za boljši jezik. Pohvalijo tudi članke in prilogo 7. val, ki jih objavlja. Navdušujete jih s svojo šegavostjo, posebno vaše nekdanje dijake, ki mi povedo: 'Fifi je bil in bo ostal legenda!'
Nekoč smo rekli, da moramo kratice izgovoriti v celoti, da poslušalci izvejo, kaj pomenijo. To pravilo že zdavnaj nič več ne velja. Vsak dan poslušam vrle napovedovalce, kako črkujejo kratice KAD in SOD, PS, SDS itd., namesto da bi jih povedali v celoti. Saj mnogi nimamo pojma, kaj sta KAD in SOD. Še 'hecamo' se na ta račun. Nekdo mi je rekel: 'Kaj nista kad in sod posodi in se v prvi kopamo, v drugi pa imamo žlahtno kapljico?' Me zanima vaše mnenje o kraticah.”
Če kratice prav zapišemo (t. j. jih ob prvi omembi v oklepaju tudi razložimo) in prav izgovorimo, ni z njimi nič narobe. Še dobrodošle so, saj pomagajo s čim manj besedami zajeti kar največ vsebine. Dodal bi le, da ni potrebno zmerom vseh kratic izgovoriti v celem, ampak jih lahko, če so splošno znane, samo črkujemo: SDS izgovorimo “es de es” ali “s d s”. Ni pa dobro, če jih zberemo preveč na enem mestu, v poročilu, članku in razpravi.
Kratica, tudi če jo sklanjamo kot nov samostalnik (npr. Desus. Demos, KAD in SOD), ni nikoli tako slikovita kot katera od besed v njej. O tem se prepričamo, če primerjamo kratico KPS in besedo partija v njej. “Partija” je dosti bolj zgovorna kot soglasniki KPS. Kratice niso tako pomensko polne kot besede, ki so izpeljane iz prvotnega korena, imajo predpone, pripone, obrazila itd.
Pri kraticah pa obstajata še dve zadregi, ob katerih moramo pomisliti kako in kaj: to sta spol in zapis z velikimi ali tudi z malimi črkami.
Vse kratice, razen tistih z a na koncu, so moškega spola, vendar nas to včasih zmede. Primeri: “ZDA in VB (Velika Britanija) sta enotna” (sta enotni, so enotne)? “SDS in NSi bi se težko odrekla” (odrekli)? “AUKN bo odločal o tem” (ali odločala, ker A v kratici pomeni Agencija)?
Tudi v rabi velikih in malih črk nismo zmerom usklajeni s pravili. Kratico KAD (Kapitalska družba) bi morali po pravilih zapisati kot KaD (saj bi okrajšava KD pomenila Krščansko demokracijo), in tudi Furlanijo-Julijsko krajino kot FJk. To nam dokazujeta pravilna domača kratica BiH (ne BIH) za Bosno in Hercegovino in tuja EUNoM za European Universities' Network on Multilingualism. Vendar mi, površneži v jeziku, kakor smo, pišemo kar KAD in FJK.
Zadreg pri rabi velikih in malih črk pa je seveda dosti vsepovsod, ne le pri kraticah. Na eno táko je opozorila Polona Abram iz Nove Gorice, ki kulturno deluje v povezavi s Krasom: “Z zanimanjem spremljam vaš jezikovni kotiček, saj se ob mojem delu vedno poraja veliko vprašanj. Ob pripravi zadnjega kataloga sem trčila na naslednji dvom: Komenski kras ali Komenski Kras ali komenski Kras? Vse te različice krožijo po medijih in tudi lektorji si niso enotni. Kaj pravite pa vi? Hvala za odgovor.”
Beseda kras - ki v slovanščini pomeni nekaj lepega in krasnega kot krasotica - se kot ime pokrajine zapiše z veliko začetnico: Kras; kot oznaka zemljepisnih posebnosti zaradi delovanja vode pa z malo: kras. Zato pišemo: dolenjski kras, dalmatinski kras, istrski oz. bujski kras (če gre za ime pokrajine, pa Bujski). Pokrajina od Postojne tja do Trsta je pa Kras. Če ga razdelimo na predele: komenski, tržaški, podgorski, zgornji, spodnji, se odpre vprašanje, ali so te oznake sestavni del lastnega imena Kras in se pišejo z veliko začetnico (kot Severna in Južna Amerika), ali pa so samo približne opredelitve za področja Krasa in se lahko zapišejo z malo začetnico.
Takih dvojnosti je več, na primer: s/Srednja, v/Vzhodna in z/Zahodna Evropa, s/Slovenska Istra, s/Slovenska o/Obala. Ker so na Krasu omenjeni predeli jasno opredeljeni, bi kazalo dati prednost veliki začetnici: torej Komenski Kras. A izbira je prepuščena posameznikovemu razumevanju, ker ene same oblike Pravopis 2001 in Slovar slovenskega knjižnega jezika ne predpisujeta.
Pa leporočniški politični gostobesednik? Pravopis 2001 mu ničesar ne svetuje. Latinci so mu rekli: Si tacuisses, philosophus mansisses - ko bi bil molčal, pameten bi bil ostal! Mar zato pametni tako molčijo, ko ministri govorijo? JOŽE HOČEVAR