torek, 15. junij 2010
Je komandir pogledal strica, ki je mislil zmerom skladno s kmečko treznostjo, če mu pomaga poiskati, kdo bi bil prikrit vohun. So mu sporočili, da so ga v četo vrinili gestapovci. “Postavi fante v vrsto in jim komandiraj tisto, kar najmanj znajo,” je rekel stric. Komandir je ukazal zbor in vpil - za partizane najbolj bedasta - povelja: Mirno! Puško k nogi, en-dva-tri! Puško na ramo, tok-tok-tok! Na mestu voljno! In še dolgo po ukazu tok-tok-tok!
Pa tudi pok-pok-pok! Možje in fantje so vsak po svoji naravni spretnosti poskušali s čim manj kletvin prenesti orožje tja, kamor je ukazoval naenkrat strogi komandir. A so bili - brez šole na vojaških vežbališčih - okorni kot drvarji, da so puške, pok-pok-pok, prej udarile soseda v ramo, bok in glavo kot pristale na ramenu in ob nogi. “Mi ne znamo takih kaplarskih neumnosti, tovariš komandir. Čak’, da zmagamo, v svobodi bo pa čas za take nemške oslarije s flinto!” se je uprl pogumni Marko, prvi v vrsti. Ker je bil najboljši jurišar, je prepričal komandirja. Konec je bilo udarcev po sosedu pok-pok-pok.
Stric je že izsledil “partizana”, ki mu je puška strumno kot na častni straži, en-dva-tri, urno švigala od noge h glavi in z ramena spet do čevlja. Brez pok-pok-pok s kopitom po sosedovem ramenu, glavi, boku. Ta se je drila, kako je treba s puško, učil na nemških poligonih, si je rekel stric, staroavstrijski in starojugoslovanski kraljevi oficir. Odkril je vrinjenca vohljača. In so ga potem - ubili ali umorili? Stričevo izkušeno vojaško oko je zaznalo drobcene razlike v lokih, ki so jih izrisovale v zraku opletajoče puške partizanov in sredi njih lepo krožeča izdajalčeva. Vedel je, da majhna razlika veliko pomeni, ker najnevarnejši hudič se zmerom skriva v majhni luknji.
Enako je v jeziku. Tudi v njem se zaradi nepoznavanja ali neupoštevanja malenkostnih razlik v besedah lahko prav hitro prelevimo iz rodoljuba v izdajalca. Zaradi tega nas ne bo sicer nihče ubil ali umoril, vendar s takim govorom ali pisanjem sejemo nesporazume med ljudi. Z majhno malomarnostjo povzročamo veliko škodo, kajti za težko hojo - t.j. slab jezik - je dovolj že to, da nam pod peto v čevelj uide zrnce peska.
Pretehtajmo vse to ob že zapisanem primeru: da nas zaradi slabega jezika ne bo nihče ubil ali umoril. Razlika med samostalnikoma umor in uboj je na hitro skoraj neopazna, kot poka v zvonu. Vendar če je ne zaznamo, nam jezik več ne poje, ampak le ubito zaječi kot počen zvon. Da ni majhna ta razlika, vidimo po tem, da je na njej utemeljeno delo haaškega sodišča za vojne zločine. Kdor ubije oboroženega nasprotnika v enakopravnem boju, ni zločinec, zločinec je, kdor neoboroženega ujetnika umori.
Glagol “umoriti” je sin indoevropskega korena “mer” ali “mr”, ki pomeni isto kot umreti ali smrt in ga najdemo v besedah: mors (lat. smrt), morte (it. smrt), Mord (nem. umor), smert (rus. smrt), odmor, umirati, odmarati se (shr. počivati), mrkniti (izginiti), mrk, mrlič, mrtvak, mrhovina. Če bi zapisali vse besede, ki so s predponami in priponami pridobljene iz korena “mer”, seznamu ne bi videli do konca. Prej bi ugotovili, da je smrt tako rekoč pramati pol stvari na svetu. Celo beseda “mir” izhaja iz korena praslovanske “smrti”. Mir pomeni čas, ko drug drugega ne napadamo in smo mirni, “umorjeni”, “mrtvi”. Nihče si ne bi drznil reči, da sta mir in smrt siamska dvojčka. Pa vendar, v jezikoslovju sta si več kot le podobna, saj sta iste matere.
V glagolu “ubiti” pa se skriva koren “bhei”, ki pomeni bič, udarec in ga srečamo v besedah boj, bat, bet (veliko kladivo), uboj, ubijati, bojevnik, Bojeslav, zaboj. Če bi poiskali več besed, izvirajočih iz korena “bhei”, bi videli, da so njihovi pomeni širši kot pri otrocih glagola “moriti”, kajti zabijemo lahko krsto, razbijemo šipo, ubijemo dolgčas, prebijemo zvočni zid, umorimo pa le živo bitje, človeka, ki ga seveda lahko tudi ubijemo.
Nedoločnik umoriti je skoraj zmerom vezan na prehod med smrtjo in življenjem, nedoločniku ubiti pa se pomen razliva v več smeri čez ta usodni rob. O živali, ki zaradi lakote ali v samoobrambi pretrga nit življenja drugi soživali, rečemo, da jo je umorila, ne ubila. Če pa žrebec z brco v večnost “oddalji” neznanca izza svojega hrbta, pravimo, da ga je ubil, ne pa umoril.
Pri glagolu umoriti gre za (zlo)namerno, neupravičeno nasilno dejanje proti nemočnemu bitju, z namenom, da ga “umirimo”, mu vzamemo življenje, ga umorimo. Glagol ubiti drugemu bitju sicer tudi vzame življenje, a kolikor toliko “upravičeno”, t.j. v enakovrednem boju dveh nasprotnikov. Tak uboj, na primer v vojni, ni opredeljen za zločin. Umor pa je z moralnega vidika zavržno dejanje in je kazniv. Tako ga opredeljuje kazenski zakonik. Pravniki sicer zmerom ne uporabljajo besede umor, ker je prehuda in pretežka, ampak raje ostajajo pri nedolžnejšem uboju, toda z dodanimi vrednostnimi opredelitvami: uboj iz koristoljubja, uboj na mah, nameren uboj, uboj v silobranu, uboj v neprištevnem stanju itd.
Takšna je torej teža drobnih razlik, ki jih nosijo besede v sebi. Glede premnogih govorcev in piscev, ki zaradi svojega nepoznavanja takih odtenkov v besedah natrosijo največ smeti v naš urejeni jezik, pa je mogoče reči le: kdor tke preproge v eni sami barvi, mu je vsaka nit v drugi barvi tuja. In tako neuk politik tolče dalje svoj enobarvni tok-tok-tok po notah svoje modrijanske stranke ter udriha pok-pok-pok po glavah zmedenih butalcev iz nasprotne stranke, in to v jeziku, iz katerega ne gleda pamet. JOŽE HOČEVAR