Jezik se ravna po svojih trdnih notranjih zakonih

Biologi pravijo, da vsako bitje, naj gre za žival, človeka ali za rastlino, more in mora rasti le tako, kot mu ukazujejo njegovi prirojeni geni, vsajeni v celice vseh živih organizmov. Ti ukazovalci so dediščina iz pradavnin in se spreminjajo zelo počasi: postopno, po zakonih evolucije, ki z veseljem kaj razvije, ne skokovito, kakor bi hotela podivjana revolucija, ki rajši kaj razbije.

Tem genom, kakor da so večni, deset tisoč let pomeni toliko kot nam sekunda. Pri človeku, pravijo, se kar 99,98 odstotkov njegovih genov v zadnjih 40.000 letih ni niti malo spremenilo. In tako je tudi prav, ker če se med geni, tako kot v revoluciji, kaj na hitro zruši, se ljudje takoj zmaličimo v zmeneta, spake, bebavce, vodenoglavce, zakrnele blejavce in podobne zavržene zaznamovance, kakršne bi videli samo še v albumu dojencev, ki so jih rodile uboge mame Ukrajinke po eksploziji atomskega reaktorja v Černobilu. Pa takega obtožujočega albuma na nesrečo ali srečo nihče ni dovolil urediti in natisniti.

Je mogoče kaj podobnega trditi o človekovem jeziku? Je, mogoče je, saj tudi jezik, kakor vsako bitje, nosi v sebi svoje trajne gene, jezikovna pravila, posajena vanj kdove v kateri pradavnini. Za naš knjižni jezik pravimo, da je bil rojen pred 450 leti. A takrat je bil že popolnoma izoblikovan. Protestantski pisci ga niso ustvarili, so ga samo zapisali in ga povzdignili v knjižnega.

Imel je že popolno sklanjatev, ki so jo za Trubarjem vsi naši pisatelji pravilno uporabljali ter samostalnike, pridevnike, zaimke in števnike sklanjali. Imel je vse besedne vrste. Poznal je spregatev glagolov, stopnjevanje pridevnikov in vse druge zakonitosti, ki so zajete v naše kasneje sestavljene slovnice, slovarje in pravopise. Te zakonitosti so jezikovni geni, trdni, trajni in nepremakljivi kakor struga reke Soče. So tudi komaj kaj spremenljivi. V popolno razdejanje jih lahko razsuje le še kak jezikovni Černobil. Toda tega nas bog obvaruj, da se nam v jeziku ne skotijo spake, otročički z dvema prstkoma na eni roki, na drugi pa z nobenim.

Pojasnimo si, drage bralke in bralci, na primerih najprej to, kako se kaže in kakšen je jezikovni gen ali prvinsko pravilo, ki ima v sebi skritega vsak jezik, nato pa si ogledamo še spačka, ki se nam prikaže, kadar ne spoštujemo pravil ali genov svojega jezika. Ambrož Sardoč, naš novinar iz Nove Gorice, nam je zastavil dve vprašanji, ki sta kot nalašč za tako pojasnilo.

“Pomagajte mi, prosim, razjasniti dve vprašanji:

1. Najprej kaj je boljše: 'nameniti komu' ali 'nameniti za'? Kateri od naslednjih dveh primerov je bolj pravilen: Obnovi dvorca bodo namenili 200.000 evrov. – Za obnovo dvorca bodo namenili 200.000 evrov.

2. Drugi problem, ki me večkrat neprijetno zmoti, je slabo ločevanje dveh različnih pomenov obrazil -em in -emu pri pridevniku v petem sklonu ednine moškega spola. Kaj je v naslednjem primeru prav in kaj narobe: Voznikom se v Ajdovščini ne bo več treba ustavljati pri prvem (ali prvemu), donedavna edinem semaforiziranem (ali edinemu semaforiziranemu) križišču v mestu.

Hvala.”

Najprej “nameniti komu” in “nameniti za”. Glagol “nameniti komu” ima predmet v tretjem sklonu in pomeni samo to, da komu nekaj damo, mu namenimo; občina na primer 200.000 evrov iz proračuna nameni komunalnemu podjetju, nič pa ne pove, za kaj ga mora porabiti, ker je to najbrž že znano. Glagol “nameniti za” pa ima predmet v četrtem sklonu in točno določa, za kaj je dodeljeni denar namenjen; občina na primer nameni 200.000 evrov za rekonstrukcijo kanalizacije, ki že zaudarja po vseh ulicah, ne le na cesti pod županovo pisarno. Enako je namen določen v nekoliko starinski frazi, da so starši sina “namenili za učitelja”.

Vendar je razlika v pomenih teh dveh zvez precej zabrisana, zato je mnogi v dandanašnjem prehitevanju drug drugega ne opazimo in eno z drugim mešamo. To sicer ni strašen jezikovni spaček, vseeno pa je bolj pravilno, da v primerih, ko je znano, za kaj naj se npr. kaj porabi, zapišemo glagol s predlogom za, torej “nameniti za”.

Pri glagolu nameniti pa lahko vidimo tudi drobno sled jezikovnega gena, ki mu pravimo koren, prvotna korenina, prapomen. Preberimo slovenske besede: namen, mnenje, domenek, domeniti se, zmeniti se, opominjati, opomniti, a še dosti je podobnih. In zdaj poleg njih postavimo še nemško besedo meinen (meniti), latinsko meminini (spomniti se) in angleško mean (misliti) ali mind (mnenje). Kaj opazimo? Opazimo ponavljajoče se skupine glasov mn, men, min, mein in mean, ki pomenijo “misliti” in jih srečamo v sorodnih besedah v vseh slovanskih jezikih, pa tudi v indijščini, iranščini, grščini.

Boljši zgled za pravi gen pa najdemo v drugem Sardočevem vprašanju: o pomenski ločnici med obraziloma -em in -emu v petem sklonu pridevnika moškega spola v ednini. Tu je tak gen celotna sklanjatev; ta je dobro ohranjena v stari grščini, latinščini in v vseh slovanskih jezikih, slabo pa v romanskih in germanskih, kjer je skorajda usahnila. Sklanjatveni gen določa, da se pridevnik (in vrstilni števnik) v ednini sklanja tako: 1. sklon volilni golaž. 2. volilnega teatra, 3. volilnemu čveku, 4. volilni (pri bitju: volilnega), 5. pri volilnem šmornu, 6. z volilnim cirkusom. Samo tako in nič drugače, ukazuje genski zakon: v 3. sklonu obrazilo -emu (prvemu semaforju se je izognil), v 5. sklonu obrazilo -em (pri drugem semaforju se je pa zabil). To pravilo si je treba kar zapomniti. Kdor se pregreši proti temu genu in sklanja kot v pogorenjčeni ljubljanščini, v kateri so se zmešala vsa okoliška narečja in še kak zasevek iz jezikov po Balkanu, nam poraja jezikovne spačke. Takih pokvek žal zadnje čase slišimo in beremo obilo, kar pa ni dobro, če hočemo ohraniti enoten knjižni jezik, našo najmočnejšo medsebojno vez.

JOŽE HOČEVAR

---