torek, 15. junij 2010
Govor je najpopolnejše orodje, s katerim človek odslikava ter sporoča sebi in drugim vse, kar se dogaja v njem in okoli njega. Govoric je več, rekli bi lahko, da mnogo, saj ob človeškem govoru poznamo tudi govorico gibov, likov, barv, simbolnih znakov - tam pa, kjer ni ne znakov in o ničemer dúha niti slúha, je zgovorna tudi govorica molka. A najžlahtnejša in najsilnejša med vsemi govoricami je prav človekova beseda, govor. V začetku je ustvaril bog nebo in zemljo, človek pa besedo. Na njej počivata vsa znana zgodovina in neznana nam prihodnost.
Jezik ali govor nam ni bil dan kot dokončno izoblikovan človeški ali božji iznajdek, ampak z nami ves čas raste in se razvija, kot življenje samo. Nikoli ne bi mogli reči, da je naš jezik že popoln, ker ne vemo, kakšna naj bi bila njegova končna uresničena podoba, lahko pa rečemo, da je vsak dan za nekaj bogatejši, kot je vsak dan bogatejše in popolnejše - ali pa vse bolj morasto in noro - naše tehnizirano in manipulirano življenje, kjer je car-vladar denar. Jezik raste iz sebe samega, se samobogati, raste iz svojega notranjega reda, ki mu je vrojen od prazačetka in je zajet v slovnico, zapis v knjigi in v slovar. Raste tudi iz okolja, iz življenja, iz tehničnega in duhovnega napredovanja naroda, ki neumorno odkriva nove in nove znanstvene, kulturne in tehnične neznanke, jezik pa jih mora poimenovati in razpostaviti v medsebojne povezave.
Poskušajmo preveriti to samobogatenje našega jezika na dveh drobcenih primerih: na pregovoru in na novodobnem predrugačenem pomenu nekoč nabožne besede legenda.
“Z zanimanjem prebiram vaše ‘Minute za boljši jezik’. Že večkrat smo se s prijatelji lotili debate glede izvora raznih besednih zvez, kot npr. ‘iz trte izvito’ ali ‘delati kot svinja z mehom’. Kaj pomenijo, je sicer vsem jasno, od kod takšna raba, pa verjetno ne. Pregovor, da je komu ‘padla sekira v med’, je še kar logičen, prvih dveh, o trti in svinji, pa nikakor ne morem razvozlati. Zato vas prosim za pomoč,” nam je napisal zvesti bralec.
Človek - če ni kak zavožen slab politik, ki uživa, ko naklada in vaga meglo - je od nekdaj rad povedal jasno, kar je mislil. Zato je svojo misel, če je le bilo mogoče, podprl z nazorno primerjavo: neumen kakor bik, da bi moral osla vikati; boječ kot zajec; drzen kakor lev. Ali skrajšano: je bik in osel, pravi zajec, (promenadni) lev. Ker so nekoč ljudje imeli časa več kot danes, so si za take primerjave vzeli čas in spletli zgodbo, priliko, pripoved ali basen. Vsaka taka zgodba se je končala s kratkim naukom, izostreno mislijo, izkušenjskim spoznanjem. Takih kratkih “koncev” nam je znanih največ o živalih: vrana vrani oči ne izkljuje; mi o volku, volk iz gozda; osel gre samo enkrat na led; kar mačka rodi, miši lovi; kogar je kača pičila, se zvite vrvi boji; kot bi poslal muco po klobaso; za vsako ritko, tudi za cesarsko, raste v grmu šiba; kopriva ne pozebe; bog je najprej sebi brado ustvaril.
A se je zgodilo, da je človek zgodbo, basen, priliko pozabil in mu je ostal samo njen nauk v obliki kratkega pregovora ali dobrega nasveta. In ta se je kot okamnina ohranil vse v današnje dni, trdoživo ukoreninjen v jezik, čeprav ne vemo, iz katere “zgodbe” izvira: iz trte izvito (naj bi pomenilo: slabo, neprepričljivo, posiljeno dejanje); dela kakor svinja z mehom (naj bi pomenilo: nestrokovno početje, kot bi svinja z rilcem rinila v “meh”, t.j. v harmoniko na tleh, da bi “zaigrala” polko ali valček); nič ni tako skrito, da ne bi postalo kdaj očitno; sekira mu je padla v med; osel gre samo enkrat na led. Take okamnine, pregovori, reki, duhovite primerjave, stalna rekla ali fraze so prava jezikovna zakladnica za slikovito, nazorno, duhovito govorjenje in pisanje s prispodobami in primerami - zakladnica vsega tistega, česar slepo-gluhi samovšečni govorci po parlamentih in na proslavah ne poznajo. Zato jih ljudstvo le posluša, a ne sliši, sploh pa ne razume.
O drugačnem samobogatenju jezika iz že znanih in uveljavljenih besed nam priča dandanašnji nov pomen legende, nabožne zgodbe, ki je doma v krščanski veri. “Verba legenda sunt” ali “Besede, ki jih je potrebno brati” so po latinsko rekli zbirki svetih zgodb, ki so govorile o življenju svetnikov ob molitvi, delu in pokori. Namenjene so bile kot “obvezno čtivo” bogaboječemu ljudstvu za poduk in zgled, da bo stopalo po božjih kažipotih in si zaslužilo večno radost ob desnici božji v raju. S časom pa je glagolska oblika srednjega spola “legenda” (gerundij) prešla v samostalnik ženskega spola: legenda, legende. Z njo so poimenovali: sprva le pripoved o življenju kakega svetnika; kasneje pa tudi zgodovinsko nepotrjeno, izmišljeno zgodbo; in nazadnje še seznam ali legendo posebnih znakov, na primer na zemljevidu; in še kaj.
Zadnje čase, desetletje ali dve, pa z legendo množično označujemo vsakega izrednega, uspešnega, pogumnega človeka ali enkratno dejanje, ki ga hočemo povzdigniti v presežnik “ena a s črtico”, celo ne glede na to, če sta dejanje in človek zgledna in dobra ali ne. Tako poznamo legende športnike, popevkarje, politike, nategovalce ljudstva, barabune in tajkune. Nekateri izmed teh pa so seveda daleč daleč od svetniško dobrosrčne zglednosti. Krščanska legenda se je pri njih prelevila v nasprotje same sebe. Legenda si, ne če si kot svetnik ponižen, dober in pobožen, pogumen v trpljenju, legenda si, če si uspešnik v družbi, tudi če požrešnik grešnik.
Tudi s to levitvijo in širjenjem pomena krščanske legende se je naš jezik za milimeter samoobogatil. Podobnih prelevitev je še množica, predrage bralke in bralci. Poiščite katero, in jo s skupnimi močmi pojasnimo. JOŽE HOČEVAR