torek, 15. junij 2010
A ne gremo naprej v to smer, ne v družbo kostokopov, ki bi spore izmed živih menda radi vnesli tudi med pomirjene pokojne. Ostanimo pri jeziku, ta je manj nevaren. O njem smo se v preteklosti sicer prepirali, ne pa brezbožno sovražili in pobijali.
Sprli smo se okoli leta 1830 in zabredli v vojskovanje starih Trubarjevih buhštabov proti novoizmišljeni Metelkovi pisavi, dokler ni Prešeren rekel bobu bob in nas obrnil k pameti z vprašanjem, al’ prav se piše kawa ali kasha, če se eno in drugo izgovarja kaša. Nam je dopovedal, da kdor se spre zaradi črk, je podoben oslom, ki se pravdajo o tem, če se z oslom kupi tudi njegova senca. A zaradi takih in podobnih oslovskih senc so se prepiri o jeziku skozi 19. stoletje nadaljevali vse do Cankarjevih časov, saj je hudomušni Mencinger v romanu Abadon leta 1893 zapisal, da je bil zadnji Slovenec pred našim narodnim izumrtjem strankar in vrh tega še slovničar.
Potem smo se po prvi svetovni vojni razdelili zaradi elkanja, ker smo črko “l” (na koncu besede in pred soglasnikom) eni izgovorili po zapisu: tekmovaljci (lj > l), drugi pa po živem govoru: tekmovauci, kakor pravorečimo še danes. Komaj smo se glede tega “l” dobro zbutali in zbotali za enoten izgovor olimpijskega tekmovauca, ne tekmovaljca Leona Štuklja, že smo se po drugi svetovni vojni tudi jezikovno poskušali razcepiti med domobrane in partizane, ko so se po izidu Pravopisa 1962 bralci začeli posmehovati bravcem, a bravci bralcem, volilke pa volivkam, in volivke so z enakimi posmehi žugale nazaj volilkam.
Za kaj in sploh zakaj sta se spopadla bravec proti bralcu, kawa (kaša) proti kashi (kaši), je bilo do take mere jasno, da ni bilo nikomur jasno. Kot kak “So what”.
V Pravopisu 1962 so njegovi pripravljavci zapisali pravilo: “Iz nedovršnih glagolov ali iz njih glagolskih pridevnikov izpeljani samostalniki, ki zaznamujejo delujoča bitja (osebe in živali), se pišejo s pripono -avec, -ivec za moški spol, -avka, -ivka za ženski spol.” In poudarili, da “ta pisava je dosledna, preprosta in po velikanski večini edina zgodovinsko upravičena, predvsem pa ima to prednost, da ne zavaja v elkanje”. Tu vidimo, kako smo se 30 let poprej na smrt zagrizeno pognali proti elkanju, čeprav ni v njem mogoče najti kake grdobije, saj nas še danes nič ne moti, če novinar športnik hvali množico gledaljcev (ne gledaucev) na tribunah, ki skačejo, ker so Slovenci in so naši dali Rusom gol.
Pravilnost tega majavega določila so pripravljavci pravopisa - nekaterniki so jih zmerjali s klerikalci - poskušali dokazati z množico starih imen “delujočih bitij”, ki naj bi pričala, da je pravilno pisati ne bralec, ampak bravec, ne volilec, le volivec: delavec, klavec, brivec, pivec, čákavec (govori čakavščino), pevec, kájkavec (govori kajkavščino), štókavec (govori štokavščino), lažnivec, števec, grintavec, cmerikavec, smrkavec. Dokazi so bili prav dobri, saj nihče od nas ne bi zapisal in celo izgovoril nobene teh besed z “l” namesto z “v”: delalec, klalec, brilec, pilec, čákalec, pelec, kájkalec, štókalec, lažnilec, štelec, gríntalec, cmeríkalec, smrkalec.
V nečem so pravopísniki leta 1962 pa le grešili. Niso upoštevali ljudske in tudi slovnično pravilne sodobne “izdelave” imen za “delujoča bitja”. Ta teče ne le s pripono -vec, temveč tudi s pripono -lec, ki se povezuje z deležnikom na -l: češ kdor ga je folklorno sral, naj bo kar sralec, kdor je za vogalom scal, pa scalec, kdor je gledal, je gledalec, kdor je bral, je bralec, glodal je glodalec in kdor je volil, tudi če bedaka, je volilec.
In še v enem so pravopisarji 1962 zgrešili koš, ko so metali brivce in bravce v isti koš. Ušlo jim je jezikovno pravilo, da ni lepo ne za uho in ne oko, če se preveč enakega in istega nagrmadi blizu skupaj. Na primer dve enaki črki, zvočnika kot soseda v besedah: opremljevavec (dvakrat v), volilec (dvakrat l). Zato se živi jezik iz te zagate rad umakne z najpreprostejšim korakom: ko sta preblizu dva enaka “l”, se drugi “l” zamenja z “v”: volilec postane volivec. In ko se v isti besedi srečata dva enaka “v”, se drugi “v” zamenja z “l”: opremljevavec postane opremljevalec. A tega “navodila” se ne držimo resno in ga tudi pravopis ne ponuja z vso odločnostjo. Zato lahko zapišemo volilec in volivec. Oba sta prava, le da volita na pravo stran.
In smo po tem pravilu “avkali” in “ivkali” (po črki “v”), dokler ni Slovenska akademija znanosti in umetnosti kot porodnica Pravopisa 1962 zaukazala, naj se bravci ter volivci in vsi taki -avci in -ivci zapišejo spet kot -alci in -ilci, da ne bo več avkanja in vevkanja, kot je dejal pisatelj France Bevk. Pravopis iz leta 2001 pa pravila o nujni rabi obrazila -avec in -ivec za “delujoča bitja” ne zapiše več.
In tako je prav. Zato besede “delujočih bitij”, ki so starejše po izvoru, pišemo z “v”: delavec, klavec, brivec, pivec. Besede, ki so po nastanku mlajše (lahko nastajajo še danes), pa se zapisujejo z “l”: poročevalec, raznašalec, prodajalec, skakalec na olimpijskih v Vancouvru. JOŽE HOČEVAR