Je kraljiček letel više ali višje kakor orel?

Na Terenčevo načelo sem pomislil pri stopnjevanju pridevnika, o katerem me sprašuje Nevio iz Trsta, ki ima zelo izostren čut za zakonitosti v jeziku. Besedi “ničesar preveč” mi je zapisal v svojem vprašanju:

“Jezik zna zmerom poskrbeti za to, da v njem ni ničesar preveč, a pri stopnjevanju pridevnika ima po mojem nekaj preveč. Ima preveč stopnjevanja s pomočjo bolj in najbolj. Zanima me, zakaj vse pogosteje pridevnike stopnjujemo opisno z bolj in najbolj (bolj lep, najbolj lep), ne pa z obrazili -ši, -ji, -ejši (lepši, višji, krepkejši).”

Res je, dragi Nevio, jezik zmerom zna registre svojih vseobsežnih orgel uskladiti tako, da ničesar ni preveč in ne premalo, ampak za njegovo rabo ravno prav. Tudi pri stopnjevanju. Pri “stopnjevanju” pomena samostalnikov si zna pomagati s pomanjševalnimi obrazili: -ec (bogec), -ič (pobič), -ca (mamca), -ka (tačka), -ek (sonček) in drugimi. In zna si pomagati tudi s povečevalnimi obrazili: -an (glavan), -on (mucon), -avs (robavs), -ura (babura), -un (grdun; tajkun ne spada sem, ker njegov zlog “un” ni obrazilo, ampak ga je prinesel iz japonščine). Tak stopnjevit pomen imena se lepo vidi na primeru: mucek, muci, muc, mrnjav, mrnjavs, maček, mucon, mačkon. Pri samostalniku se jezik znajde tudi s povečevalnimi ali pomanjševalnimi primerami, saj vemo, kako usmerja oči, kadar hvali ženski škrgice - škrge, pljučca - pljučka - pljuča, mlekarno ali že dvodelni balkon.

Prav tako ali pa še bolj natančen, da res ni nič premalo in nič odveč, je naš jezik, kadar stopnjuje pridevnike. Pri tem si pomaga:

a) z obrazili -ši, -ji, -ejši (lepši, dražji, starejši); tako stopnjuje mnoge pridevnike, nekatere s posebnostmi: lahek - lažji (ne lahkejši); težak - težji (ne težkejši); dober - boljši (ne dobrejši); globok- globlji (ne globokejši); dolg - daljši (ne dolgejši); tako še: kratek, sladek, tanek, ozek, majhen in drugi

b) ali pa si pomaga s prislovi bolj in najbolj, manj in najmanj: bolj zvit, najbolj zvit karierist – manj obziren, najmanj obziren novokapitalist.

Težje je stopnjevanje z obrazili, ki je pa zato lepše in kaže na večje bogastvo jezika. Zakaj težje? Zato, ker od nas zahteva, da poznamo kako jezikovno pravilo več. Zaradi tega se pogosto uveljavlja preprostejše opisno stopnjevanje pridevnika z bolj in najbolj ali manj in najmanj. Preprosto rečeš: bolj drag in bolj širok, namesto dražji in širši ali širji. Naši leni pameti se namreč ne da pomisliti na to, da se v primerniku drag+ji > dražji mora soglasnik g pred j zmehčati v ž, ali na to, da se pridevnik širok lahko stopnjuje z obrazilom -ši (širši) in z obrazilom -ji (širji). Ta lenobnost, ki kar vse pridevnike hoče stopnjevati samo še z bolj in manj, ni kaj prida, še manj priporočljiva. Z njo siromašimo jezik. Če ga preveč poenostavljamo, nazadnje pristanemo pri suhoparnih formulah, ki jih le malokdo razume, jezikovne lepote in bogatije ni pa v njih nobene.

Takšna težnja k poenostavljanju se kaže tudi v rabi primernika in presežnika. Pridevnik v srednjem spolu se stopnjuje: hitro, hitrejše, najhitrejše globalno norenje človeku spodkopá življenje. Prislov pa se stopnjuje za odtenek drugače: človek misli hitro, hitreje, najhitreje, stroj pa tega sploh ne umeje. Enako še: visoko, višje, najvišje drevo - visoko, više, najviše pa leti orel.

Zaradi poenostavljanja, iz naše lenosti, je zadnje čase začelo zamirati razlikovanje med stopnjevanim prislovom (hitreje - najhitreje je tekel Homerjev Ahil) in pridevnikom (hitrejše - najhitrejše letalo je počasnejše od misli). Do nedavnega je knjižni jezik zelo natančno ločil pomen pridevnikov - prislovov: višje - više, hitrejše - hitreje, bližje - bliže, groznejše - grozneje, toplejše - topleje, boljše - bolje, hujše - huje, gorkejše - gorkeje. Danes na to razlikovanje radi pozabljamo, kar pa zopet ni najbolje za jezikovno bogastvo.

A kraljiček, drobni ptiček, je bil tiček, ko sta z orlom stavila, kateri bo poletel više. Je zmagal tiček. Se je, majhen, velikanu kradoma podmuznil v perjasto perut, in sta se dvignila. Pod samim bogom nad oblaki se je orel zastrmel v globino: No, kje si, tiček ptiček, ki praviš, da si kraljiček, si omagal že pri tleh? Ne, tu sem, nad tabo, mu zvitež vzfrfota izpod kreljuti. Nad tvojo glavo krožim, više kakor ti. Vseeno si ti kralj vseh ptic, ker si največji, jaz pa kraljiček, ki sem najmanjši.”

Kako bi zapisali, dragi prijatelji Nevio, bralke in bralci: da je kraljiček letel više ali višje kakor orel? Odločite se za ta božič, ki vam lepega želim. JOŽE HOČEVAR