sobota, 21. januar 2012
Prof. Jože Hočevar
Foto:
Kot je drugim narodom lahko lep zgled slovenska k bratstvu naravnana himna s klicem, da žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat' dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan ...
Kdo bi morda rekel, da je za njegov spoštljivi odnos do ženskega spola zaslužna krščanska vera s svojim češčenjem Kristusove matere Marije, vendar mnogo znakov kaže, da je Jezusova mati samo sedla na že urejen oltar, na katerem so poprej alpski Slovani kot pogani že častili žensko. Tudi naš jezik, ki v sebi skriva množico sledov iz naše daljne preteklosti, le da jih ne znamo brati, dokazuje, da je bila našim davnim prednikom ženska vedno v čislih v poganskih časih. In to najbrž ne samo zaradi takratnega matriarhata, ko je bila mati vladarica vsakega plemena in dogajanja v njem. To nam namiguje tudi beseda matriarhat, mativladje, ki je sestavljena iz “matere” in “arhein”, vladati.
Vabljeni ste, da jezikovna vprašanja in predloge za izboljšanje jezika sporočate na joze.hocevar@primorske.si (po pošti: J. H., OF 12, Koper). Uredništvo 7. vala (robert.skrlj@primorske.si)
O ženski enakopravnosti nam priča že sama beseda “spol”, ki jo poznajo vsi slovanski narodi, le da nekateri rečejo pol (rus., srb.), a drugi spol (sloven.). Njen izvirni pomen je še povsem ohranjen v besedah polovica, (severni) pol, napol ali naspol. V prajeziku, indoevropščini, se je glasila *spel in je pomenila razklati, deliti na dvoje. Predstavlja pa dve enakovredni človekovi polovici, žensko in moško, torej ženski in moški pol, spol. Podoben izvor ima nemška beseda Geschlecht (spol), nastala iz besede schlagen, udariti, razdeliti. Tak pomen je ohranjen tudi v danes množično uporabljanih besedah seks, seksualen, seksati, seksizem, ki izvirajo iz latinske besede sexus, spol, ta pa iz glagola secare, sekati, na dvoje dati.
Tudi izvor besede ženska, žena, ki jo spet poznajo vsi slovanski in domala vsi drugi potomci indoevropske jezikovne pramatice od Evrope tja do Indije, priča o tem, da jezik ni na žensko nikdar gledal kot antifeministični mačist, ampak zmerom s spoštovanjem do njenega stvarniškega naravnega biološko-družbenega poslanstva, katerega nosilka in obredna svečenica je od Adama in Eve dalje. To poslanstvo se razkriva iz prastarega korena: *guen, *guenaha, v prevojnih stopnjah *gon, *goj, *gin, *gan, *ganj, ki pomeni roditi, gojiti, porajati, vzgajati, ustvarjati novo. Ta koren – v katerem g pred e v slovanščini preide v ž - srečamo še: v grški besedi gyné, ženska, poznani npr. po sestavljenki ginekologija; v latinski besedi genus, spol; v starovisokonemški besedi quene, žena; v angleški besedi queen, kraljica; pa v besedah generirati (porajati), generacija (rod), genitiv (sklon rodilnik) itd. itd. še krdelo izpeljank.
Da ne prizadenemo načela enakopravnosti med spoloma, se posvetimo še besedi “moški”. Ime za moškega postavlja v ospredje moč. Izhaja iz starejših indoevropskih oblik, kot so *manu, *monu, *mongio, ki vse pomenijo človek. Srečamo jo še v nemškem der Mann (moški, človek), angleškem man (moški, človek), v slovanskih besedah za moškega: mož (sloven.), muž (srhr., rus.), mužčina, mužik (rus.) itd. Da je bila za moškega značilna večja telesna moč, še danes pričajo odtenki tega pomena v besedah moč, mogočnost, možgani, možnost itd.
In kaj je zdaj z županom in županjo, kakor sta zapisana v naslovu, bo kdo vprašal. Naslov opozarja na to, da kljub enakopravnosti med moškim in ženskim spolom v slovnici tu pa tam še zmerom naletimo na primere, kjer jezik ni vsega postoril na tej njivi. Saj je zmerom pridno delal in ustvaril učiteljice, zdravnice, inženirke, konservatorke in druga ženska imena v vseh poklicih, ki jih ob moških opravljajo ženske. Redki so primeri, da se ni znašel. Še peško je ustvaril poleg pešca in policistko poleg policista, vojakinjo, da se ni vojak osamljen dolgočasil. Le nadutež nima prave ženske spremljevalke, saj nadutnica, nadutežka, nadutka ali nadutežnica niso, bogpomagaj, prave partnerke nadutemu nadutežu.
Torej ostaja na tej njivi še kaj nedodelanega. Prijateljica, imena ne povem, ne smem, mi je potožila:
“Spoštovani g. Jože, imam vprašanje za vas. V oceni znanstvenega dela, katerega avtorica sem jaz, ženska, je znanstveni svétnik P. J. zapisal: 'Avtorica je množico novih podatkov, ocen in dejstev združila v strokovno neoporečno in smiselno celoto. Njena analiza ... je prepričljiva, objektivna in dovolj povedna. Zato lahko upravičeno zapišemo, da je razširila védenje o tej problematiki, sebe pa uveljavila kot njenega prvega poznavalca.'
Vprašujem: Ali je pravilno 'kot njenega prvega poznavalca' ali pa 'kot njeno prvo poznavalko'? Saj sem vendar ženska, ne?”
Seveda je, ženska je, zato jo je jezikovni čut prav opomnil, da bi bilo pravilneje zapisati “poznavalko” namesto “poznavalca”, ker bi to bilo bolj skladno z demokratično slovenščino, ki zmerom upošteva moški in ženski spol in enakovredno obravnava oba. Vendar je v navedenem primeru svétnik pravilno uporabil moški spol namesto ženskega. Če bi bil zapisal “sebe pa uveljavila kot njeno prvo poznavalko”, bi to pomenilo, da je avtorica le najboljša poznavalka med znanstvenicami. Ker je zapisal, da je “sebe pa uveljavila kot njenega prvega poznavalca”, je avtorica najbrž najboljša poznavalka med obojimi, znanstveniki in znanstvenicami.
Takih primerov je še kar nekaj, drage bralke in bralci. Kako bi na primer rekli uradu varuha človekovih pravic, če je za varuha izbrana ženska? Ali uradu občinskega župana, potem ko občani za župana ne izvolijo moškega, ampak se odločijo za žensko, za županjo? A pustimo ta in podobna vprašanja za kdaj drugič, za kako novo Minuto o ženski enakopravnosti v jeziku.
Lepo vas pozdravljam! JOŽE HOČEVAR