torek, 15. junij 2010
Kako naj si drugače razložimo naglo spremenjeno sodbo o rabi pogovornega imena Ruža namesto knjižne Rože in Rozalije? Do rojstva samostojne očetnjave je bila Ruža običajna v vsakdanjem ogovarjanju ljudi med sabo, a potem se njena raba naenkrat sprevrže v greh.
“Moje uradno ime je Rozalija,” mi je nekoč z grenkobo zapisala prijateljica lepega jezika in nas njegovih donkihotskih brambovcev, drage bralke in bralci, “a so me že kot otroka preimenovali v Ružo. Zakaj to pišem? Zato, ker me je po osamosvojitvi države Slovenije učenec Uroš vprašal: ‘Tovarišica Ruža, kaj ste vi Bosanka?’ Od kod zdaj to, sem se začudila. Uroš pa: ‘Na oglasni deski za nadomeščanje je vedno pisalo, da nadomešča Ruža, zdaj ste pa Rozalija.’ Razložila sem mu, da so šole po ustanovitvi nove države Slovenije dobile ukaz, naj zapisujejo le prava, uradna imena, ne predrugačenih. ‘Hvala bogu. Moja mama je rekla, da ste res dobra učiteljica, a če ste Bosanka, ji sploh ni prav, da bi nas še naprej učili vi.’
Kam plujemo? ‘Kam pluvamo?’ bi vprašala moja babica.”
“Pljuvamo” in “pljujemo” bi morala zapisati glede na nestrpnost, ki se prikriva v sodbi, da bi Rozalija lahko učila v šoli, po narečju izgovorjena Ruža pa nikakor ne. V lastno skledo pljujemo, iz katere bomo kmalu - ker je majhna in je malo tudi nas - vsi zajemali samo še pljunke, pasje pekce, zastrupljene mačje repke in tisočkrat prežvečene medstrankarske iztrebke bulmastifskih lajavcev v parlamentu. Saj Rosa, Roza ali Roža je nadvse pohvalno ime za žensko, zato smo ga še razmnožili v Rožce, Rožice, Rozke, Rozike, Rozalije, Rozalke in podobne ljubkovalke, na jugovzhodnem jezikovnem obrobju pa še v Ružice in Ruže, izposojene od slovanskih sester na Balkanu. Vsa ta imena povedo, da je ženska lepa kakor cvet na vrtu. Le Ruža je zaradi naše odcepitve od Balkana kar čez noč postala grda, ker da je iz Bosne.
Torej bo držalo, da besedi, ki je po sebi lepa, slab pomen dodajamo ljudje, ko jo izgovorimo. Dokaz, da nekatere besede radi označimo za nedomače ali tuje, najdemo tudi v zmotnem mnenju, da je samostalnik na končnico -ar domač in zato pravilen, kot košarkar - samostalnik na končnico -aš pa je balkanec in zato nič dober, na primer košarkaš.
Samostojni novinar Milan Štulc mi piše, da bi ga veselilo izvedeti moje mnenje o besedi harmonikar: “Nekoč smo človeku, ki igra harmoniko, rekli harmonikaš, danes pa mu pravimo harmonikar. Vse v redu in prav. Kako pa pravimo tistemu, ki harmonike izdeluje? V ušesih se mi za tistega, ki igra harmoniko, bolje sliši harmonikaš (kot rokometaš ali nogometaš), za tistega, ki harmonike izdeluje, pa harmonikar (kot kolar ali mizar). Za izdelovalca harmonik zdaj nikakor ne najdem prave besede. Za pomoč se vam že vnaprej zahvaljujem.”
Jaz pa sem vam, prijatelj Milan, hvaležen za zgovorno vprašanje. Nekoliko knjižno zvenečega harmonikaša namesto ljudskega “harmonkarja” marsikdo ne mara, češ da je prevzet od balkanskih Slovanov, od katerih se želimo zadnja leta politično oddaljiti čim dlje na zahod, tako da bomo navsezadnje odplavali v Atlantik. A z jezikovnega vidika to bežanje od Balkana ni utemeljeno. Poglejva zakaj.
Naš jezik ima nešteto samostalnikov s končnico -ar, ki so vse lepe: pečar, stražar, grobar, hmeljar, brodar, gozdar, drvar, smetar, vladar, vrtnar, vratar, čebelar, mlekar, cestar, davkar, filmar, mrhovinar, časnikar, novinar, levičar, letoviščar, mostiščar, košarkar, cvekar. Za silo tudi janšar namesto janševca. Prav je tudi bulmastifar v parlamentu.
Toda ob teh so v slovenščini domači in vsi lepi tudi samostalniki z obrazilom -aš: bombaš, sektaš, nogometaš, dudaš, vikendaš, kajakaš, pravaš, frakcionaš, orjunaš, dvometraš, dolgoprogaš, košarkaš in novodobni bulmastifaš. Za silo tudi pahoraš namesto pahorjanec. Nekateri tem samostalnikom očitajo, da so k nam prišli z Balkana. Od tam smo nekatere res sprejeli, recimo mafijaša, košarkaša, nogometaša in udbaša. A brez njih ne shajamo. Naj poskusi kdo “balkanskega” nogometaša pregnati s slovenskim nogometarjem, nogometnikom ali žogobrcem. Če mu uspe, bo moral izgnati še “balkanske” kópačke, in kaj bo potlej čistil elegantni Pahor po naši nogometni zmagi v Južni Afriki?
Potemtakem, Milan, morava priznati, da je v slovenščini pravilen tako ljudski harmonikar kakor tudi knjižni harmonikaš, dasi njun pomen ni miligramsko stehtan in marsikomu harmonikar pomeni godca in izdelovalca. Če pa imata dve besedi enak pomen: košarkar, košarkaš, ima seveda višjo ceno tista z obrazilom -ar, košarkar. Prav je, da ohranimo harmonikarja in harmonikaša, se bo raba že dogovorila, kdo harmoniko izdela in kateri nanjo igra.
S samostalniki imamo, Milan, resen križ, če se jim naplete kaj nepričakovanega. Ko si je hrvaški biatlonec Jakov Fak na olimpijskih pritekel bron, ga je kanadski spiker po angleško napovedal Džekov Fek. Hrvatje so prišepnili, da je njihov brononosec Fak, ne Fek. A je spikerju ušlo na smeh: če rečem Jakov Fuck, se bodo vsi smejali, saj veste, kaj pomeni fuck.
Še sreča, da nam ni olimpijcev za Kanado oblekel v celem Toper. Če bi ta svoj monogram nacizeliral vidno tja na hrbet paradnih plaščev, bi Kanadcem spet uhajal smeh, ker toper rečejo pijancu. JOŽE HOČEVAR