torek, 15. junij 2010
Kratka, a zgovorna je prastara zgodba o udih, ki so se uprli lačnemu želodcu, “lenuhu v trebuhu”. “Ta le papa, pupa, spi, ne bomo zanj garali mi!” so opogumili drug drugega k uporu. Oko ni več iskalo hrane zanj, noge je niso marale prinašati k njegovi mizi, ne roke več nositi k ustom, češ kdo bo “lenuha sred trebuha, ki nič ne dela, zdaj še pital”. Ko želodec v lakoti omaga in upornikom ne more več pošiljati moči po žilah, vsi po vrsti oslabijo tudi udje. Prej hoteli niso, zdaj zaradi onemoglosti ne morejo prinašati želodcu hrane.
Morala zgodbe je poznana. Udje so se pokesali, saj so spoznali svojo zmoto, porojeno iz zavisti do “lenuškega” želodca, ki pa sploh ni bil lenuh, ampak je do zadnjega skrbel za uporne svojeglavce. Spreobrnjenci so spet iskali in nosili jed na mizo pred želodec, in ta jim je pošiljal moč po krvi kakor prej, da je lahko spet vsak veselo hodil na koristno delo.
Niso pa nam znani možni nauki več kot 2500 let stare zgodbe senatorja Menenija Agripe, s katero je prepričal delavne plebejce, da se niso odselili iz Rima. Številni so ti nauki in dolgi, kot je dolga naša civilizacija, a prekratka naša živčna pamet, da bi jim izmerila globino. Vsaka doba si od njih izbere takšnega, kakršna je ona sama. Danes bi na primer rekli, da imajo prav uporni udje, ker dandanes skrbimo le vsak zase in se gre vsak svoje špase, vse drugo pa, življenje sočloveka poleg nas, nas nič ne briga. Smo viga-vaga. Le redek naših posvečenih in posvetnih poglavarjev - narodnih voditeljev, tajkunov - je pripravljen resno kaj storiti za tako opevani skupni, narodni, državni interes, za blagor ljudstva, za skupno dobro, od koder nam priteka moč, da gre v seštevku dobro vsem.
Ne moremo pa biti take vige-vage, to je brezbrižneži, ko gre za naš predragoceni knjižni jezik, ki je “interes” vseh nas, njegovih govorcev in drugih uporabnikov. Tu nas nikamor ne pripelje nauk, naj gleda vsak le nase in na svoje špase. V rabi knjižnega jezika - na radiu in TV, v gledališču in parlamentu, v časopisih in na univerzah, šolah in po uradih - moramo izpolnjevati veljavna slovnična, pravopisna in pravorečna določila. Da nam jezik ne omaga kot želodec ob upornih udih, ki mu, slepci, niso več prinašali jedi.
Kako je tak - za jezik res škodljiv - “upor” sploh možen, predrage bralke in bralci, lahko izvemo iz vprašanja Ruže Pečarič, ki mi je med drugim zapisala:
“Vedno bolj me jezi napačna izgovorjava ‘Tirk’ na televiziji, ko omenjajo predsednika Slovenije Danila Türka. A to si upam povedati le vam. Pred nekaj leti je v jutranjih novicah novinar oziroma napovedovalec ime Occhetto, ki je bil takrat znan italijanski politik, izgovoril dobesedno tako: Očeto, namesto Okketto ali vsaj Oketo. Poklicala sem na Radio Ljubljana, a sem bila neprijetno presenečena nad aroganco, s katero so me odpravili. Spoštovani Jože, nadaljujmo, plemenitimo in ohranjajmo naš lepi jezik!”
Ponavljajoče se površno izgovarjanje samoglasnika ü v priimku našega predsednika Danila Türka priča, kako škodljive so viga-vaga sodbe o javno uporabljanem jeziku. Saj nas navsezadnje taka miselnost napelje, da ob predsednikovem prihodu v parlament poslanci, ki mu “nasprotujejo”, niso pripravljeni spoštljivo vstati za pozdrav. Pa bi bilo za televizijskega poročevalca dovolj že to, da ga lektor pouči, naj samoglasnik ü izgovori tako, da ustnice nastavi okroglo za izgovor u-ja, jezik pa za izgovor i-ja. Tako je treba izgovoriti ü v nekaterih jezikih Evropske skupnosti. Ker smo njeni člani, moramo prav izgovoriti njene samoglasnike, a ne le v Münchnu in Nürnbergu, tudi v Sloveniji, ki ji predseduje dr. Danilo Türk.
A enako kot napačen izgovor ü-ja je škodljiva večvrednostna ljubljanska vasezaverovanost, s katero so na Radiu nadrli našo Ružo, ker jim je povedala, kako se prav izgovori ime Occhetto. Zato se pa televizijcev na njihov napačen izgovor imena Türk, spričo slabe izkušnje z radijci, ni več drznila opozoriti.
Je pa, drage bralke in bralci, nas opozorila še na neki drug jezikovni zaplet, pri katerem je bila prav tako vsevedežno zavrnjena, kar spet kaže, kako nevaren je za knjižni jezik “upor telesnih udov lenuhu v trebuhu”. Takole pravi:
“Seveda ne morem še mimo enega vprašanja: Zakaj so skripta množinski samostalnik? Občasno lektoriram zapise nekemu poslovnežu, ki pa mi zmeraj pravi: Če naročim dve skripti, bom tako tudi rekel, množina gor ali dol. In če imam eno skripto, ne bom nikoli rekel ena skripta sem prodal, ampak eno skripto sem prodal. - Vam bom hvaležna za odgovor.”
Tujka skripta je množinski samostalnik srednjega spola, kot so npr. naša vrata, in se množinsko tudi sklanja: skripta, skript, skriptom, skripta, pri skriptih, s skripti. Izhaja iz latinskega samostalnika v ednini scriptum, ki se v množini glasi scripta, kar pomeni isto kot pri nas: napisano, sestavek, spis, pismo. Ti pomeni so nazorno vidni iz rekla Verba volant, scripta manent - Besede odletijo, napisano ostane, se pravi, izrečeno se pozabi kot slab politik predvolilne obljube, napisanega ni mogoče izpodbiti.
Narobe je torej, če tujko skripta zaradi obrazila -a, kot ga srečamo v besedi ženskega spola lipa, izenačimo s samostalniki ženskega spola in jo narobe tudi sklanjamo v ženskem spolu: skripta, skripte, skripti itd. To je tako, kot če bi vrata narobe sklanjali v ženskem spolu: vrata, vrate, vrati, vrato. Če v Evropi, kamor po kulturi sodimo, ne ločimo pravilnih skript od nepravilne skripte, nas bo gledala tako, kakor da ne vemo, kaj je robec, kaj rokav: poudarjamo ji svoje evropejstvo, nos pa brišemo v rokav.
Tako v življenju kot v jeziku se obrne vse narobe, če se udje uprejo lačnemu želodcu in mu ne prinašajo več hrane. Kar hitro, ne počasi, vsi omagamo. JOŽE HOČEVAR