Člani Zelenih Slovenije - zeleni ali Zeleni?

Jezik mu sicer po moči ni enak, ker ni neskončen, a po sposobnosti mu stoji prav blizu. Jezik zna - človeku mutcu - zmerom prav prišepniti besedo, da v zapis in govor ujame vsako še tak miceno novost. A se včasih znajde v zadregi in obstane. Tako se npr. zaustavi, ko je treba zapisati imena pripadnikov strank, nazorov, gibanj itd., ki jih slovenščina po pravilu piše z malo. Vendar, ali so “člani Zelenih Slovenije zeleni ali Zeleni”?

Slovnica je nepopustljiva, pišemo jih z malo: pripadniki Zelenih Slovenije so zeleni, pripadniki Zaresa so zaresovci, v Liberalni demokraciji so liberalci, v prastari Klerikalni stranki klerikalci, v Krščanski demokraciji v Italiji krščanski demokrati, v stranki Naprej Italija pa “napredujoči” Italijani.

A pri Zelenih Slovenije so se uprli in rekli, da niso zelenci nebogljenci, nerodni nerodéti, malo vredni kot tajkunova obljuba, da poplača revne delavce po zasluženju. “Ne zeleni, smo Zeleni!” poudarjajo. Liberalni demokrati pa, da niso kot z malo začetnico zapisani liberalci 19. stoletja, ki se niso bali ne Boga in ne Hudiča, kajti liberalci 21. stoletja se bojijo vsaj Zlodja gospodarske krize, ker jim ne plodi denarcev. Oni da že niso neverni staroliberalci, ampak verniško klečijo in molijo pred novim bogom Kapitalom kot napredni Liberalci. Za liberalci pa zavrnejo pravopisna določila še vsi drugi in hočejo postati Krščanski demokrati, Zaresovci in Klerikalci ...

Vsi ti imajo nekaj prav, ker: zelen ni le pripadnik Zelenih Slovenije, ampak tudi vsakdo, ki še ni dozorel in je zelenec; liberalci smo vsi, ki smo kdaj zahrepeneli po svobodi, lat. libertas; krščanski demokrati smo vsi, ki smo bili s krščanskim krstom iztrgani iz krempljev Satanu in smo pristaši vlade ljudstva (demos ljudstvo, kratéo vladam); resni zaresovci pa smo v teh nemilih časih vsi, ki poskušamo kdaj samostojno misliti. Prav imajo zeleni in drugi, da hočejo biti v tem dvoumju izjemoma zapisani kot Zeleni, Liberalci, Zaresovci, Krščanski demokrati. Ker kako naj bi se sicer razlikovali od navadnih političnih zelencev, liberalcev, klerikalcev, demokratov in resnih resnežev z ohlapno vzhajanimi lici?

Nemalokrat jim dajo prav celo novinarji in jih predstavijo kot Zelene, Prenovljene in Oljkarje - kljub privzdignjenemu lektorjevemu kazalcu, da to pa že ne gre. Tako so novinarji nekoč tudi o članih slovenskega liberalskega Sokola in klerikalskega Orla zapisovali, da so Sokoli in Orli, in so jih tako razlikovali od bistrookih ptic sokolov ter ogroženih planinskih orlov. To je sicer z vidika slovnice narobe, je pa zato pomensko bolj natančno. Po latinsko: qui bene distinguit, bene docet, kdor dobro razlikuje, dobro poučuje. Ne kot politiki, ki ne poučujejo, ampak raje zamegljujejo.

Enim in drugim prikima tudi slovnica, z njo pa zlasti v ljudske gene vpisan čut za jezik. Tisto, kar je splošnejše, jezik zapisuje z malimi začetnicami, kar je posebno, pa z vélikimi. Prebivalci splošnih vasi po Štajerskem so vaščani, prebivalci enkratnega naselja Nova vas so pa Vaščani, Novovaščani. Prebivalci po splošnih hribih so hribovci in hribarji, tisti v zaselku Na Hribu pa Hribarji in pogojno Nahribljani. Množični častilci boga Alaha so muslimani, ne toliko množični verniki istega Alaha v Bosni pa so se zapisovali kot Muslimani, ker so tako izpovedali svojo versko-narodno posebnost, da niso pravoslavni Srbi ali katoliški Hrvatje.

Prav taka težnja v zapisovanju se kaže pri strankah, ki so si nadele ime po splošnih zvrstnih pojmih demokrati, kristjani, komunisti, liberalci, nacisti ali fašisti. In če želimo v dvomih razločevati enkratno ali osebno od splošnega ali zvrstnega, upravičeno lahko izrabimo možne, četudi pravopisno nedovoljene dvojne zapise za člane takih strank: zeleni - Zeleni, demokrati - Demokrati, liberalci - Liberalci ...

Ta rešitev odpira vrata do boljšega dojemanja in razumevanja stvari. Saj velja, da kdor dobro razlikuje, dobro poučuje. Da ne bomo kakor oni komunajzar, ki je “vse preučil”, a je na izpitu padel, kot je bil širok in dolg. “Ni čudno, da ni šlo, saj so bili vsi trije v komisiji klerikalci, ki verujejo v Marijo, Jezusa in …” je zavzdihnil verni spremljevalki. “A verni so zato, ker je ob tvojih odgovorih prvi vzdihnil ‘O Marija’, drugi ‘Ljubi Jezus’ in tretji ‘O moj bog’?” ga je vprašala. Pa ga ni razsvetlila, in ga je pustila.

Zato je dopustno, čeprav pri tem pohodimo pravopisna določila, če v zapisu ločimo zelene in Zelene, liberalce in Liberalce, klerikalce in Klerikalce. Tudi če eni in drugi niso kaj več vredni kot turški boglonaj. JOŽE HOČEVAR