torek, 15. junij 2010
Jezik je sicer odprt novostim, ki mu jih prinaša vedno bolj hiteči tok življenja. A je pri tem previden. Ničesar ne usvoji na naglo, temveč po korakih, skladno s svojimi pravili, ki jih pili že od davnih časov, od takrat, ko je človek iznašel besedo, da svoje žene mož ni več poklical kakor runkelj, ampak jo je prvič ljubeznivo ogovoril: ljuba Eva, in ona prvič njega: dragi Adam.
Primerov za postopnost pri ponaševanju tujega bi se našlo za morje, a se bomo ustavili le pri prevzemanju turbomodernih tujih imen za punčke, katera so dandanes v modi kot izrezi, ki bolj odkrivajo kot skrivajo zapeljive ženske mike. Novorojenke nekaj več veljajo le, če se oglašajo na klice Mary, Ines, Nives, Kitty, a dosti manj, če slišijo na imena Jožica, Marija, Francka, ker ta so bolj kot za mične mestne gospodične prikladna za punčare v hribih.
A ker slovenščina imena sklanja, se nam začnejo brž kopičiti težave, ker ne vemo, kako bi sklanjali imena Ines, Mary in podobna. Jeziki, ki si iz njih sposojamo, teh imen ne sklanjajo po naše: Slava, Slave, Slavi, Slavo, ampak s pomočjo predlogov, kot so with in for (angl.), di in per (it.), von in zu (nem.), de in pour (fr.). A pri tem ime ostaja skozinskoz enako: do Slava (2. skl.), k Slava (3. skl.), za Slava (4. skl.), pri Slava (5. skl.), s Slava (6. skl.). Angleži, Italijani, Nemci, Španci pred ime postavijo le predlog, in ime prestopi iz imenovalnika v odvisni sklon.
A glej ga zlomka, tudi slovenščina nekaterih teh imen ne more sklanjati po naše, z obrazili, ampak morajo v vseh odvisnikih ostati enaka: Nives ne pride (1. skl.), Nives ni doma (2. skl.), Nives so svetovali (3. skl.), Nives kličejo domov (4. skl.), pri Nives nič ne zveš (5. skl.), z Nives sva narazen (6. skl.). Ne gre po naše: Nivese, Nivesi, Niveso. Če bi šlo, bi se moralo v prvem sklonu ime zapisati Nivesa, ne pa Nives.
Naš jezik je v minulih časih te razlike v sklanjanju premagal s tem, da je imena udomačil in jih sklanjal skladno s svojimi pravili. Odsekal jim je tuje obrazilo in dodal domače. Apostola Kirilos in Methodios, ki bi se v rodilniku morala spremeniti v okorna Kirilosa in Methodiosa, sta se raje poenostavila v Cirila in Metoda. Ženska imena, ki so že imela obrazilo -a, je bilo potrebno dokaj malo bližati slovenščini: ime Maria je npr. dobilo le slovensko obrazilo -ija. Če pa značilne ženskospolne končnice -a v tujem imenu ni bilo, smo jo dodali: Agnes je postala Agneza, Neža. In ta imena so se dala brez težave sklanjati z domačimi obrazili: Agneza, Agneze.
Iz takih imen je bilo mogoče izpeljati tudi pridevnike: npr. Cirilova modrost, Metodova učenost, Marijino vnebovzetje, Agnezino zavetje. In nam zato ni bilo treba uporabljati napačnega rodilnika za označevanje svojine: ne “modrost Cirila” (narobe) ali “modrost od Cirila” (še bolj narobe), temveč “Cirilova modrost” (pravilno).
Za takšno ponaševanje je bilo v preteklih, manj nervoznih časih časa na pretek, a dandanes nam ga za počasno prilagajanje zmanjkuje, ker življenje okoli nas drvi kot noro. Zato imen kot Ines in podobnih ne moremo sklanjati, če jim ne dodamo obrazila -a v imenovalniku, npr. “Inesa gre domov”, kar pa pri imenih na -y (Kitty) niti ni mogoče. A če to storimo, jih osiromašimo za okrasek tujstva, ta pa je za mame kokic s takimi imeni zlati prah, ki ga ptici daje tuje perje.
Morda bo naš jezik s časom storil tudi ta korak, na kar nam kažejo že uveljavljeni pridevniki iz takih imen, kateri ne zvenijo grozno, da bi človek moral pobegniti: npr. Inesina prikupnost, Maryjina čarobnost, Kittyjina hudobnost.
Za zdaj se jezik ob vprašanju, kako naj sklanja moderna ženska imena, še ni odločil, da bi jih povsem udomačil, npr.: Nivesa, Nivese po zgledu Agneza, Agneze. A je vztrajen podomačevalec in nam s časom vse ponaši, kot je za razhudenega Pahorja jezljivko krucifiks (Crucifixus) za Njega, ki je bil pribit na križ.
JOŽE HOČEVAR