Bi sklanjali Grosuplje? Bi tudi Sarajevo?

Prof. Jože Hočevar

Foto:

• 

In tako naenkrat vsi prisegamo na skokovit napredek in na hitro rast, kot ju omogoča z naglico rastoča in izpopolnjujoča se moderna tehnika.

Ponavadi pa se take svetle sanje zmaličijo v ništrc, znotraj votel in odzunaj prazen vseokrog, ker zrastejo samo iz sedanjosti, ne pa tudi iz zakonitosti preteklosti. V naravi in v jeziku namreč brez preteklosti ni mogoče kaj doseči. Jezika, ki ne bi imel preteklosti, pravzaprav ni in ga ni mogoče umetno ustvariti. Zato je tudi vsak poskus uvedbe umetnega esperanta v diplomacijo - danes namesto angleščine - propadel že ob svojem rojstvu. Tako je tudi v naravi: če zdravnik ne upošteva stotisočletnega razvoja človeškega telesa, ga ne bo uspešno zdravil. Isto velja za jezik: zanimive so novosti v njem, na primer zaljubljenost v kratice, a ničesar od tega se ni mogoče veseliti brez poznavanja prastarih temeljev jezika - brez poznavanja sklanjatve samostalnika, spregatve glagola, stopnjevanja pridevnika itd.

Nekaj od tega bomo, spoštovane bralke in bralci, spoznali danes ob vprašanju, ki mi ga je poslal Branko Mahne iz Izole; Branko ima zelo dober čut za jezik, čeprav o sebi pravi, da je glede jezika precejšen laik, češ da je študiral naravoslovje in je zato poznan predvsem po vlogi pri izgradnji izolske marine.

“Že nekaj časa preverjam, ali pravilno sklanjamo ime glavnega mesta Bosne in Hercegovine. Zdi se mi, da ga prav vsi po vrsti sklanjamo po pravilih srbohrvaškega jezika: Sarajevo, Sarajeva, namesto po naše Sarajevo, Sarajevega. Obrnil sem se na več znancev in prijateljev s slavistično izobrazbo, pa mi nihče ni izrazito pritrdil. Vem, da svojemu ušesu lahko zaupam in da imam zato prav. Rad pa bi dobil tudi strokovno utemeljeno pojasnilo. Zato se obračam na vas s prošnjo za odgovor na vprašanje: Je prav, kadar rečemo, da prihajamo iz Sarajevega in da smo bili v Sarajevem? Podobno kot govorimo, kadar gre za Kidričevo, Frankolovo, Karteljevo ipd.

V upanju, da imam prav, ker sem na to sklanjatev opozoril, vas prav lepo pozdravljam.”

Branka Mahneta njegov jezikovni čut pravilno opozarja, da je pri sklanjatvi nekaterih krajevnih imen, izpeljanih iz pridevnika, tu pa tam ostala kaka zanka, ki se ne da kar tako razvezati.

Nekoč je namreč pridevnik imel dve sklanjatvi, v nedoločni in določni obliki. V nedoločni obliki (lep, v narečju en lep) smo ga sklanjali z istimi obrazili kot samostalnik:

lep brat

lepa brata

lepu bratu

Rekli boste, da to pa že ni res, ker vsakdo sklanja takole: lep brat, lepega brata, lepemu bratu. Vendar imamo v jeziku ohranjenih kar nekaj okamnin, ki pričajo, da je tudi slovenščina nekoč pridevnike sklanjala tako kot samostalnike. Poskušajmo uganiti na primer, od kod smo dobili v naš jezik naslednje prislove: zlepa, zgrda, dodobra, zlahka, sprva, zdavna(j), docela, domala, scela. In od kod starinsko besedo: 1. sklon (javno) dobro, 2. skl. (javnega) dobra, 3. skl. (javnemu) dobru, ki pomeni dobrino, korist, javni prid, danes s tujko interes.

Te okamnine so drugi skloni stare samostalniške sklanjatve pridevnika. Če bi danes ustvarili prislove zlepa, zgrda, domala, dodobra, zlahka in dočista, bi rekli: z lepega, z grdega, do malega, do dobrega, z lahkega, do čistega.

V določni obliki (lepi, v narečju ta lep) pa pridevnik pregibamo po pridevniški sklanjatvi: lepi brat, lepega brata, lepemu bratu. To sklanjatev smo naredili tako, da smo pridevniku dodali še kazalni zaimek óni, (n)jega, (n)jemu:

lep+i brat

lepa+jega brata

lepu+jemu bratu

Te oblike so se poenostavile v današnje: lepi brat, lepega brata, lepemu bratu.

Samostalniška in pridevniška sklanjatev pridevnika je še zmerom prisotna v sklanjatvi nekaterih krajevnih imen, kot so: Grosuplje, Primskovo, Naklo, Skopo, Kidričevo, Karteljevo, Frankolovo, Šmartno (v Goriških brdih, na Pohorju, ob Dreti, ob Paki, pri Slovenj Gradcu, na Celjskem, pod Šmarno goro, pri Litiji, v Tuhinju). Sklanjajo se ali kot pridevniki: Šmartno, Šmartnega; Skopo, Skopega; ali kot samostalniki: Šmartno, Šmartna. Ali pa celo na oba načina kot Grosuplje, po katerega pravilnem sklanjanju me je že davno vprašala Ruža Pečarič s Škofij: 2. sklon Grosupljega, pa tudi Grosuplja. V knjižnem jeziku veljajo za pravilne tiste oblike, ki jih govorijo domačini v vsakem kraju.

In kako se sklanja Sarajevo? Srbi in Hrvatje so posplošili samostalniško sklanjatev takih krajevnih imen. Zato sklanjajo: Kosovo, Kosova; Kladovo, Kladova. In to sklanjatev smo za taka imena sprejeli tudi Slovenci; vendar v petem sklonu pri Kosovu radi zavijemo na pridevniško sklanjatev in zapišemo: na Kosovem namesto na Kosovu. Kosovo polje pa se v drugem sklonu seveda glasi Kosovega polja, ne Kosova polja. Sarajevo bi torej po slovensko lahko sklanjali tudi kot pridevnik: Sarajevo, Sarajevega. A ker ga vsi v Bosni, Srbiji in na Hrvaškem sklanjajo samostalniško, smo to sklanjatev sprejeli tudi v naš knjižni jezik, in sklanjamo: Sarajevo, Sarajeva.

O Sarajevu mi je strojni inženir Bogo Nešić iz Ljubljane sporočil zabavno prigodo: “V hecni zadregi so se znašli pri Kompasu, ko je tujec angleškega porekla hotel kupiti karto do mesta Kepečevo. Dolgo je potrajalo, da jim je na zemljevidu pokazal mesto CAPAJEBO v Bosni.”

Anglež ni imel težav s sklanjatvijo Sarajeva, ampak s cirilico.

Lepo vas pozdravljam, zveste bralke in bralci. Želim vam vesele božične praznike.

JOŽE HOČEVAR