sobota, 28. januar 2012
Prof. Jože Hočevar
Foto:
Za Grki in Rimljani to izkušnjo radi poudarjamo tudi razumu vdani Evropejci, vsaj v stoletjih od razsvetljenstva dalje. A vseeno se nam pamet rada kdaj zalomi v nespamet.
To se nam pokaže tudi v jeziku, kadar nismo zbrani, pa naj ga zapisujemo ali govorimo. Težko je biti res natančen in pazljiv, lahko pa nenatančen in raztresen. Težko je vselej poiskati ustrezno besedo in jo postaviti na pravo mesto, posebej še, ko se mudi (a kdaj se ne?) ali smo romantično veseli ali pa na smrt potrti. Ko se mudi, le žlobudramo polovičarske polstavke s približnimi pomeni; ko smo veseli, bi samo kričali, čeprav ne vemo kaj; ko smo potrti, pa molčimo, kar je še najbolj prav. Kljub temu moramo zmerom biti natančni in misliti na cilj, karkoli že počnemo.
Vabljeni ste, da jezikovna vprašanja in predloge za izboljšanje jezika sporočate na joze.hocevar@primorske.si.
Uredništvo 7. vala (robert.skrlj@primorske.si)
Za natančnost pri pisanju poskrbimo v dveh korakih, pravijo stilisti: dobro moramo preučiti vprašanje ali dogodke, o katerih bi želeli kaj povedati, in mojstrsko obvladati pomene vsake od besed, ki jih uporabimo. Marsikdo bi se smejal: “Hohoho, dva koraka, to je mala mal'ca, preprosto kakor tisto jajce Kolumbovega Krištofa, ki ga je bolj trčil kot položil na mizo, pa je obstalo pokonci.”
Pa ni tako preprosto. Prvi korak, preučitev vprašanja ali dogodkov, je še nekoliko preprost, saj mora biti vsakdo, ki piše, vsaj mali obrtnik, če ne diplomiran strokovnjak za tisto, o čemer hoče pisati. Opankar naj govori o opankah, kuhar o kuhanju jedi za lačne ljudi in vsak obrtnik o svoji obrti, ki jo pozna, je trdil že modri Sokrat v starogrških Atenah. Še tem bolj pa to velja dandanes, saj so skoraj že za vsak poklic potrebni magisteriji, doktorati, diplome, mature, gore znanja ali najmanj trnove poti skoz vajenske torture.
Bolj zapleten pa je drugi korak, ki zahteva, da moramo dobro poznati pomen vsake besede, ki jo zapišemo. In tudi če jo samo izgovorimo, kadar ne gre zgolj za nakladanje, kričanje, žlobudranje in čvekanje, (samo)dokazovanje in navijaško gobezdanje med “našimi” in “ne našimi”. Med takimi, da če bi kdo od njih imel tako kratke noge kakor pamet, bi po riti hodil.
Če hočemo biti natančni pri izbiranju pravih besed in njihovem postavljanju na pravo mesto, je treba dobro vedeti, kakšne so razlike v pomenih - na primer pridevnikov: star, starčevski, starešinski, starikast, starikav, starinarski, starinoslovski, starinski, starokatoliški, staroavstrijski, starobiten, starocerkvenoslovanski, staročastitljiv, starodaven, starodeden, starodeviški, starodoben, starogorski, starogrški, staroindijski, staroitalski, starojugoslovanski, starokatoliški, staroklasičen, starokopiten, starokrščanski, staromesten, staromiseln, staromoden, staronemški, staroobreden, starorimski, staroruski, staroselski, staroslovanski, staroslovenski, staroslovski (arheološki), starosten, strosveten, staroverski, staroveški, staroviden, starovisokonemški, starozavezen, starožiten, starševski. Pa še kak bi se našel.
Ob vseh teh pridevnikih so še samostalniki, iz katerih so izpeljani, kot na primer starčevski iz besede starec. Iz njih so sestavljena krajevna imena Stara Cerkev, Stara Gora, Stara Ljubljana, Stara Loka, Stara vas, Stari trg, Staro Apno, Starše in morda še kakšno. In iz teh imen so spet izpeljani njihovi pridevniki in samostalniki za prebivalce. Vse te pomene moramo razlikovati, če naj veljamo za natančne v govorjenju in pisanju.
A nenatančni smo tudi, če na primer rečemo: nasprotje treznega premisleka je pijan premislek, in za svoj prav navedemo dokaz: tudi nasprotje treznega človeka je pijan človek. Ali če rečemo, da je prisluškovanje isto kot prisluhi. Ali da je neupravičena odsotnost enaka neopravičeni odsotnosti. Ali da je zdravstvo isto kakor zdravje, in zato ministrstvo za zdravstvo preimenujemo v ministrstvo za zdravje. Hvalabogu pa nihče ne bo rekel, da je izdajatelj isto kakor izdajalec, čeprav sta oba izdala nekaj, prvi knjigo, drugi domovino.
Posebne vrste nenatančnost pa zagrešimo, ko se nam ne da razmišljati in izbirati med večpomenskimi besedami, ampak se zatečemo v istorečje in govorimo, da promet poteka tekoče, namesto brez ovir; ali celo, da potek poteka tekoče. Zatečemo pa se tudi v pomensko ohlapne tujke, enozložnice ipd.: fantastično, super, okej, rtm (rad te 'mam ali rt ti miga?), fenomenalen. Prav o fenomenalnosti je uredništvu Primorskih novic pisal bralec, ki ima natančen čut za dober jezik, a noče, da izdam njegovo ime, “ker se ne bi počutil 'fenomenalno':
Moti me oziroma me zabava, ko berem prispevke, v katerih novinarji uporabljajo besedo 'fenomenalen'. Njena uporaba se je tako razširila, da se sedaj večkrat sliši v izjavah športnikov v zvezi s povsem povprečnimi rezultati. Primeri:
- 'Fenomenalna tekma' - ko na primer rokometni reprezentanci uspe minimalna zmaga z vprašljivimi izgubljenimi žogami. Bolje bi bilo zapisati: izjemna tekma.
- 'Fenomenalno vzdušje v slačilnici nogometne reprezentance' - besede kapetana nogometne reprezentance tik pred polomom. Se pravi, da bi bilo boljše, če bi bilo slabo vzdušje in boljši rezultat.
- 'Fenomenalno počutje' - ko se igralec na tekmi slovenske nogometne lige počuti fenomenalno.
- 'Fenomenalna vožnja' - ko se kdo spusti po klancu in se mu enkrat na toliko poskusov posreči dobra vožnja.
Predlagam, da uredniki pregledajo članke in svetujejo zmernejšo uporabo besede 'fenomenalen', novinarji pa naj preberejo pomen te besede v SSKJ in se nekoliko zadržijo pri njeni uporabi.”
Tako je to, predrage bralke in bralci: z natančnostjo težko, brez nje pa nemogoče! Lepo pozdravljeni.
JOŽE HOČEVAR