torek, 15. junij 2010
Ko je nemški mislec Friedrich Nietzsche bral o sebi članek, v katerem ga je kritik hvalil do neba in s presežniki poveličeval njegovo filozofijo o sproščenem nadčloveku, ki brez sleherne zavore živi onstran dobrega in zla in se dviga nad brezimno množico povprečnežev, je naenkrat nejevoljno odrinil časopis in presenetil poslušalca poleg sebe: “Ta pisun pa laže!”
Kako da laže, saj te z vsakim stavkom hvali, ga je pogledal poslednji izmed razredčenih prijateljev, ki so v odtujenem okolju še vztrajali ob njem in podpirali njegovo filozofijo.
“Laže, ker se mu besede med seboj ne ujemajo, ampak druga drugo preskakuje, druga drugo izničuje! Ta hvali kot sovražnik, ne prijatelj mojih misli!”
V resnici se je izkazalo, da je Nietzsche prav začutil laž v presežnikih, ki so ga hvalili. Kritik je namreč moral po urednikovem naročilu na hitro skrpati esejček, v katerega je bilo potrebno vplesti hvalo Nietzschejevemu sovraštvu do zavajajočega krščanstva kot ideologije nesvobodnih sužnjev, ki nujno potrebujejo boga, da se nanj obrnejo v stiski. Obenem pa je kritik moral pohvaliti Nietzschejevo občudovanje dionizičnega poganskega junaka grške tragedije, ki se odloča svobodno in se upira samodržniškim bogovom na Olimpu. A niti s prvo in še manj z drugo Nietzschejevo sodbo o evropski zgodovini kritik ni soglašal. Tega vse njegove slavilne fraze niso mogle skriti, ker niso bile dobro med seboj ubrane in prepričljivo naravnane v sveto povzdigovanje. Pohvala ni privrela iz globokega srca. Nietzscheju, ki je svoje misli pisal v izbornem pesniškem jeziku, ni bilo težko razkriti ponarejenosti v presežnikih, ki so bili pretirani kot v kičasti reklami.
Zapisana ali izgovorjena beseda nikdar ne laže, če ne laže človek, ki jo uporabi. Če je izrečena misel v sebi trdna in skladna, bo tudi jezik, v katerem je povedana, sam po sebi lep, pravilen in uravnotežen. Če je misel mršava in ohlapna kot “politična” izmišljotina, bo tudi jezik hirav in otrobovezen. Dober ali slab jezik ni odvisen toliko od (ne)znanja slovnice kot od (ne)plemenitosti človekovega srca in pameti.
Mnogi me zaradi takih ugotovitev ustavite na ulici ali kličete po telefonu, drage bralke in bralci, marsikdo pa mi kaj podobnega zapiše. Naj navedem le besede, ki mi jih je zapisal nekdo izmed vas:
“Kdo določa, kako naj govorijo intervjuvanci v javnih medijih, da ne omenim govornikov za pultom v parlamentu! Novinar sprašuje v zbornem jeziku, intervjuvani 'strokovnjak' pa kakor se mu hoče. Šolani ljudje na položajih - vsi ti demokratično usmerjeni, a besedno kot berači bosi politiki naše toliko opevane doline šentflorjanske - bi morali v odgovorih obvladati zborni jezik. Brez tistih tko in blo in luštn, kar seveda udarja iz narečja ali ljubljanskega govora. Kaj menite? Hvala za vaš odgovor in za trud, da nas bistrite s svojimi jezikovnimi razmišljanji. Vsak petek najprej preberem vaš kotiček, potem pa posojam Novice sosedom.”
Tem in takim kritičnim besedam je mogoče dodati le še to, da jezik, ki ga govorimo in pišemo, pa naj bo za javnost ali samo zase, vselej verno riše našo notranjo podobo, oliko in omiko, našo kulturo, polkulturo, nekulturnost ali podkulturnost, odprtost za resnico, pa tudi nagnjenost k - ne samo političnim - lažem. Verno kaže naše znanje in izobrazbo, trdna višja etična načela in mlahavo vsakdanjo družbeno moralo. (Neki grški filozof je trdil, da neizobražen, neomikan človek ne more biti moralen!) Še posebej pa naš jezik kaže našo miselnost in pogled na svet. Ni je lastnosti v naši duši, ki se ne bi odslikavala v vsaki naši zamolčani, samo mišljeni ali tudi izgovorjeni in zapisani besedi. V jeziku vsakega človeka, v njegovem slogu se pokažeta vsa revščina in bogastvo njegovega duha. Naša izgovorjena ali zapisana beseda nas postavi tja, kamor po notranji podobi spadamo: med preklinjevalce satana ali boga, nakladalce praznih marenj, sovražne govorce o drugačnih in izbrisanih, brbljave ponavljavce tujih misli, samovšečne modrovalce.
V takih vzdušjih uspeva prazno, zanemarjeno besedovanje, ki mu ni mar za slovnico ali za pravila dobrega govornega nastopa, ki ljudi prepriča z resnico, ne pa s polresnicami in z lažmi, narisanimi z lepimi primerami in presežniki. Franc Gombač iz Podgrada pod Brkini mi je nanizal nekaj takih besedičenj:
“Semtertja tudi sam ob vprašljivi rabi jezikovnih zvez razmišljam o upravičenosti ali neupravičenosti njihove uporabe. Na primer:
- V govorih naših medijsko izpostavljenih veljakov slišim: ‘naša želja je, da to dosežemo’ namesto ‘želimo to doseči’; ali ‘naša prizadevanja gredo v smeri’ namesto ‘prizadevamo si'; ali ‘naše težnje bomo posvetili’ namesto ‘trudili se bomo’.
- Marsikdaj slišimo zveze, kot sta: ‘kandidatu bi postavila vprašanje’ namesto ‘kandidata bi vprašala’; ‘v zvezi s povedanim bi vprašal’ namesto ‘o povedanem bi vprašal’.
- In kaj porečete o trditvi, da ‘represivni organ izvaja prisluhe po naročilu’. Torej represivni organ prisluhuje. A če prisluškuje, zbira prisluške po naročilu. Kako že gre to? Za prisluhe smo včasih rekli, da jih ima človek, ki sliši nekaj, česar ni. Je le v njegovi glavi! Imam prav? Če ne, bom vesel vašega mnenja ali nasveta.”
Spoštovani prijatelj lepe besede Franc Gombač, domala vsem vprašanjem ste našli odgovore že sami, saj predlagate dobre izboljšave okornih fraz, ki jih navajate, slišimo in beremo pa jih vsak dan po večkrat. Le o prisluhih bi navihano dodal, da ni kaj čudnega, če policija kdaj pa kdaj ni učinkovita, ko se pa pusti speljati v meglo prividom in prisluhom, verjeti bi pa smela samo videnemu in prisluškom, t.j. dejstvom iz stvarnega prisluškovanja, ne pa prividom psihotičnih prisluhovalcev.
Da bi le vsi pišoči in govoreči imeli tako izostreni čut za jezik, kakršen odlikuje Franca Gombača in vse, ki te vrstice berete do kraja. Tak čut niti po naključju ni odlikoval bog ve katerega ministra, ki je “public relations” iz angleščine prevedel ne kot “stike z javnostjo”, ampak kot “odnose z javnostmi”. Kot da javnost ni ena sama; saj ne rečemo, da so se ob Janševih pozivih na proteste po ulicah in trgih razburile slovenske javnosti - temveč slovenska javnost, ki je v slovnici nerazcepljena celota.
Dober čut za jezik niti zdaleč ni odlikoval tudi zdravstvenega ministra, ki nam je izmodroval “ministrstvo za zdravje” namesto prejšnjega “ministrstva za zdravstvo”. Ljudje vedo, da je minister udaril v prazno: kdaj smo pa že slišali, da bi kdo dejal “minister ti daj zdravje”, ne pa “bog daj zdravje”. Bog naj da ministrom zdravo in uspešno pamet, da bodo poskrbeli za dobro zdravstveno službo, ki se imenuje zdravstvo in ne zdravje.
JOŽE HOČEVAR
Neizčrpna moč pregovorov
Še marsikdo od vas, predrage bralke in bralci, mi je poslal kak pregovor s prošnjo, da ga razložim, ker ni vselej jasno, kaj pomeni in kako smo ga ustvarili. A so že vaša vprašanja tako zgovorna in privlačna, da bo zadostovalo to, da vam jih nekaj ponovim.
Zvesta bralka Ruža Pečarič mi je zapisala: “Zanimivo je razlagati pregovore, ki jih kdaj izrečemo, ne da bi vedeli, kaj točno pomenijo. Pravzaprav se mi zdi škoda, ker starih pregovorov skorajda ne uporabljamo več. Taki so na primer: kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade (ta je zelo primeren za naše zgovorne politike); ti očeta do praga, sin tebe čez prag; ti pa nimaš vsega pospravljenega na podstrešju; tebi pa manjka ena deska.
No, nekoč sem o podstrešju navrgla prijatelju, pa mi je odgovoril, da njegova hiša sploh nima podstrešja, ker ni razumel starega pregovora. Sicer pa je tudi ta dobra: nimam podstrešja, torej nimam pameti.
Naprej: samo ob kruhu se ne da živeti; če te kdo udari na levo lice, nastavi še desnega.
Veste, kaj me še zanima: kako je Aškerc lahko že v davnih časih zapisal: to slavna slovanska je sloga. Danes bi isto lahko rekli za naše poslance, le namesto slovanska bi bila slovenska sloga. Aškerc je bil jasnovidec.” JOŽE HOČEVAR