torek, 15. junij 2010
Mama in stric, nič po mestno učena, le po kmečko modra, sta čutila, da v jeziku vse slavistovsko učenjaštvo ne pomaga toliko kot čut za jezik, ki ga vsakdo že v pleničkah srka z materinimi dihi, mlekom, pesmijo, besedo in napevom. Zato mora vsakdo pri ostrenju svojega jezika poslušati najprej čut, ki ga je zaznal in usvojil z melodijo maminih besed v dojenskih letih, psihologi pravijo, da že v materi pod srcem. Ta pračut naj kot prvega vgradi v svoj pisni jezik in ga šele zatem začne likati s pravili, kakor so zapisana v slovarju, slovnici in pravopisu.
Hitro se zapletemo v težave, če se ne naslonimo na prirojeni čut za tisto, kar hočemo zapisati ali reči. Poglejmo, kaj nezaželenega se je prikradlo v besede, kakršnih lahko preberemo vsak dan najmanj deset po časopisih, mnoge slišimo iz parlamenta, kakšno pa izgovorimo tudi sami, drage bralke in bralci. Dovolj bo pet primerov:
1. Stavek “Sestrica je bratcu umrla pri desetih letih” iz nekega časopisa ima za bralca dva pomena. Pri desetih letih je lahko umrl prvi ali drugi, sestrica ali bratec. A urednik je vedel, da je pri desetih umrla sestrica, kajti bratec je tedaj imel že dvanajst let. In bralec, ki ne ve, kar je vedel, ne pa zapisal urednik, je bil za površno poročajoči časopis zgubljen. Bralec dvoumnim trditvam ne zaupa. Na škodi je pa časopis. Uredniki ne, če jim višji take spodrsljaje dopustijo in odpustijo.
2. “Rop v Evropski investicijski banki,” je pisalo nekaj dni tega v drugem časopisu. “Rop na bencinski črpalk,” je nekoč objavil neresno resni Sašo Hribar na Radiu Gaga. Bralec ali poslušalec si je rekel, evo ti ga ná, spet barabe kradejo kot zmerom. V resnici ni bila oropana ne banka ne črpalka, le robato grobi Tone Rop je plačal rezervoar bencina, preden je po dlančniku izvedel, da ga vlada potrjuje za predstavnika Slovenije v Evropski investicijski banki.
3. “Obisk varuhinje človekovih pravic,” sem prebral v časopisu, ki si bi moral bolj prizadevati za svoj jezikovni ugled, ker se mu pri bralkah/bralcih rad spodmakne. Toda s takimi trditvami si ne bo pridobil in ohranil svojega ugleda. Iz trditve o “obisku varuhinje” je mogoče sklepati v dve smeri: a) ali so, recimo Ajdovci, poiskali varuhinjo v Ljubljani, da ji potožijo, b) ali se je ona zapeljala k Ajdovcem, da izve, kateri nečlovečnjak jim nečloveško krati človekove pravice. Časopis z “obiskom varuhinje” nam bralcem ni povedal, kaj je res. In uspeh? Obrnemo mu hrbet, če ne trpimo slabega jezika.
4. “Na afriški sinodi so se priprla vrata do drugačnega razumevanja nekaterih ključnih vprašanj sodobne družbe,” se je novinarju slabo zareklo o tem, kako je kardinal iz Afrike pred Benediktom XVI. podčrtal možnost, naj bi cerkev zaradi preprečevanja aidsa dovolila uporabljati kondome. Potrkal je na zaprta vrata rimske cerkve, in vrata naj bi se po trkanju za režico odprla, odškrnila po starem. Novinar pa nam je zapisal, da so se priprla, kar pomeni, da so že bila odprta za kondome, odslej pa bodo manj odprta, to je priprta, priškrnjena v staroreku. In spet so mu, novinarju, bralci pobegnili, ker jim je zapisal tisto, kar ni res.
5. In petič. “Umrla je Kristina Brenkova,” je v nekem časopisu sporočil neveselo vest novinar ali njegova sonovinarka. In pod pisateljičino sliko sta dodala, da je na njej “Kristina Brenko”. In to kljub temu, da je v leksikonih, na internetu, v vseh priročnikih in v glavah staro-mladih šolarjev zapisano, da je Kristina Brenk, ne Brenko.
Tudi časopisu, ki zapiše Brenko-va, ne Brenk-ova, ne bo naraslo spoštovanje bralk in bralcev. Lahko pa mu (časopisu) naraste glas, da se za likanje jezika po določilih slovnice in pravopisa malo briga.
Tako je to, ker je tako, kot je, predrage bralke in bralci. Pošiljajte mi take spodrsljaje, ki jih srečate po našem ali drugih časopisih. Morda nam uspe, da ne bo več tako, kot je, če se nanje razjezimo. JOŽE HOČEVAR