torek, 13. september 2011
Na otroke vpliva predvsem kontekst, tisto, kar v družini poteka med vrsticami. Na to se odzivajo, ne na tisto, kar jim pridigamo.
Foto: Reuters
Jesper Juul, družinski terapevt
Foto: NEVA VOLARIČ
Srečujem družine po vsem svetu in opažam, da so si zelo različne. Mnoge so zelo uspešne, vendar ni univerzalnega recepta, kako to do seči. Če vam torej ne ustreza, kar pišem, vam ne ustreza. Pozabite, da sem napisal 20 knjig in da sem menda pameten. Če za vas ne deluje, potem ne deluje.
Včasih se je vsakdo rodil s t. i. vaško perspektivo. To pomeni, da ljudje v življenju niso imeli veliko izbire. Lahko so šli po poti svojih staršev ali pa so počeli kaj drugega, vendar vedno znotraj vaške skupnosti. Moja generacija je bila prva, ki je lahko izbirala. Danes pa imajo otroci ogromno izbire.
Pred kratkim sem se v Salzburgu pogovarjal z neko družino. 15-letna hčerka je želela iti na šolanje v ZDA. Njen oče tega ni mogel razumeti, zanjo pa je bilo to samoumevno. Oče je rekel, ampak potrebuješ starše, stara si šele 15 let. Hčerka pa je rekla, za kaj le.
Pozabljamo, da smo pred 150 leti otroke pošiljali od doma, ko so bili stari 11 let.
Vzgoja med vrsticami
Kot starši nimamo veliko kontrole nad tem, čemu so izpostavljeni naši otroci. Optimistično gledano, morda kontroliramo deset odstotkov stvari, katerim izpostavljamo svoje otroke. Kontroliramo lahko meje, ki jih postavljamo, kulturo in vrednote v družini, izberemo lahko vrtec ali šolo. Vse drugo pa je zunaj našega nadzora.
Zapomnite si, na otroke vpliva predvsem kontekst, tisto, kar v družini poteka med vrsticami. Na to se odzivajo, ne na tisto, kar jim pridigamo.
Zato je skoraj grozljivo, da je vzgoja otrok postala nekakšna športna disciplina. Starši se tako zelo trudijo vzgajati svoje otroke. Pri tem so prepričani, da delajo nekaj zelo dobrega.
V resnici pa tisto, čemur pravimo vzgoja in izobraževanje, na otroke zelo malo vpliva. Če pa že, pogosto pusti slab vtis. Način, kak odraščajo in gradijo svojo osebnost, je posledica tega, kako člani družine živijo skupaj. In kdo to lahko kontrolira?
Otroci sodelujejo
Še posebej mladi starši zelo slabo poznajo procese, ki potekajo v notranjosti otroka. Problem zaznajo šele, ko izbruhnejo na dan. Pojma nimajo, kaj med vrsticami poteka v njihovih odnosih, v njihovem ljubezenskem življenju.
Zato moramo v družini predvsem sodelovati. Opisal vam bom primer. Neka mama, psihologinja, mi je povedala, da je pred letom dni začela delati poln delovni čas, njen mož pa je ostal doma in skrbi za njunega petletnega sina. Vsako jutro gre v službo s slabo vestjo in občutkom krivde.
Naslednji dan je prišla na seminar popolnoma bleda, kot da bi ji zdravnik pravkar povedal, da ima neozdravljivo bolezen. Vprašal sem jo, kaj se je zgodilo, in povedala mi je, da ji je njen sin zjutraj dejal, mama, mislim, da bi se morala z očkom ločiti. Rad bi živel s tabo in včasih obiskal očka.
To je seveda prililo ognja na njen občutek krivde. Spraševala se je, kaj se dogaja. Mar sin sovraži svojega očeta? Saj moj zakon ni slab! Ampak njen sin jo je neštetokrat slišal reči, da gre vsak dan v službo s slabo vestjo. Prav tako je slišal očeta, ki je svojim prijateljem po telefonu pripovedoval, da se doma z otrokom dolgočasi.
In ta petletnik se je - tako kot vsak otrok - počutil odgovornega za slabo počutje svojih staršev. Zato je skušal razrešiti problem in prišel do zaključka, da bi bilo naj bolje, da bi se starša ločila.
Večina staršev je prepričanih, da je odnos z njihovim otrokom enosmerna ulica. Ali delam prav ali narobe? Ali svojemu otroku dajem, kar potrebuje? Zelo obremenjeni so s svojim lastnim prispevkom k otrokovemu razvoju.
To je v redu, to je naša dolžnost. Pogosto pa nismo pozorni, da je za otrokov razvoj bolj pomemben dvosmerni pretok, torej tudi tisto, kar on daje nam.
Ne govorim o tem, kako nas otroci razveseljujejo, ko so srečni ali imajo v šoli dobre ocene. Govorim o tem, ali smo sposobni sprejeti tudi darove, ki nam niso všeč. Kot na primer petletni deček, ki je svojima staršema želel povedati: “Vesta kaj, pred letom dni sta sprejela odločitev, ki ni dobra za nikogar od nas. Prosim, spremenita jo.”
Sprostite se!
Starši po navadi nimajo pojma, na kakšen način otroci sodelujejo z njimi. Zato opustite idejo o kontroli. Veliko bolje je, da se sprostite in se resnično poglobite v svojega otroka. Če ga boste poskušali vzgajati, boste popolnoma zgrešili bistvo, spregledali boste, kdo vaš otrok v resnici je. Mislili boste, da delate kaj narobe, če se ne bo razvijal tako, kot mislite, da je prav.
Ne skrbite toliko, otroštvo je krajši del življenja. Vaši otroci bodo imeli na razpolago preostanek življenja, da popravijo stvari, s katerimi ne bodo zadovoljni.
Ni nujno, da delate kaj narobe. Vzrok otrokovega obnašanja je lahko povsem nekaj drugega kot tisto, kar zavestno počnete, da bi ga vzgojili. Toliko energije izgubljate za prazen nič, medtem ko bi lahko ležali na kavču in brali časopis. Veliko bolj prijetnih stvari bi lahko počeli, namesto da otroke obremenjujete s svojo vzgojo.
JESPER JUUL