torek, 13. september 2011
Janica Kostelić je bila samozavesten otrok, zato je zlahka zapustila smučanje, ko se ni več zabavala. Njen brat, ki je bil očetov projekt, pa je ostal.
Foto: REUTERS
Jesper Juul, družinski terapevt
Foto: NEVA VOLARIČ
“Včasih, ko se odpravljamo od doma in ji rečemo, naj se obleče, uboga, včasih pa vztraja, da hoče ostati doma. Taki konflikti so kar pogosti.
Če primerjam obe hčerki, vidim, da sta si precej različni. Tudi mlajša ve, kaj hoče, ampak tega ne izraža tako ognjevito. Mlajša se tudi več smeji. Ko starejša kaj hoče, to pove zelo naravnost. Če ji ne ustrežemo, se ne pritožuje preveč. Včasih hoče razlago, včasih ne. Pogosto govori o svojih čustvih. Pove, kako se počuti, ko je z drugimi ljudmi, in jasno izrazi jezo.
Z nekaterimi otroki se rada igra, z drugimi noče imeti stikov. Pogosto potrebuje spodbudo odraslih, da na igrišču naveže stik z novimi prijatelji. S tistimi, s katerimi se rada druži, se lahko igra ure in ure. Ne ukazuje jim in ne želi biti vedno glavna.
Da ne bi bila stalno sama, sva jo z ženo dvakrat na teden po dve uri vozila v vrtec. Vzgojitelji so menili, da ji gre dobro, ona pa ni želela več iti, češ da ji vzgojitelji ne posvečajo dovolj pozornosti. Zdaj je v nekakšnem alternativnem vrtcu, kjer je manj otrok. Vzgojiteljica se lahko več ukvarja z vsakim posebej, kar je moji hčerki všeč.
Skrbi me, kaj bo z njo, ko bo šla v šolo in z ženo ne bova vedno z njo. Kako ji lahko pomagava, da bo laže navezovala stike z vsemi in ne samo z določenimi otroki?”
Nevarno je biti ubogljiv
Če vas prav razumem, s hčerko nimate resnejših težav, bolj vas skrbi, kako bo z njo v prihodnje. Menim, da so vaše skrbi zelo realne. S povprečnim, tradicionalnim slovenskim šolskim sistemom se bo verjetno težko soočila.
Nekaj časa sem razmišljal, če je vaša hčerka primer avtonomnega otroka, kot jim pravim. Ampak ni, samo zelo jasno izraža svojo individualnost, svojo integriteto. Pozna svoje vrednote, čustva in misli. Natanko ve, kje so njene meje.
To je zelo pomembno za samozavest. Več samozavesti imamo, bolj smo lahko odgovorni zase. Če ne vemo, kdo smo in kaj hočemo, se ne moremo odločiti. Na tak način ne moremo biti odgovorni zase.
Zato je zelo nevarno, če so otroci ubogljivi. Ko odrastejo, nimajo pojma, kdo so. Vedo samo, kdo je šef. Kot na primer otroci, ki so projekt svojih staršev. Nekateri slavni športniki so očiten primer tega. In večina ima zelo nizko samozavest.
Projektni otroci
Rad povem primer slavnih hrvaških športnikov, Gorana Ivaniševića in Janice Kostelić. Goran je histeričen. Ko mu pri tenisu ne gre, kot si želi, se obnaša kot štiriletni otrok. Tak je, ker je bil očetov projekt.
Janica pa ni bila očetov projekt. Njen brat je bil. Ona je le opazovala in rekla, videti je zabavno, ali lahko še jaz poskusim. Postala je uspešnejša smučarka od svojega brata. Ko pa se je zaljubila in so jo venomer bolela kolena, je rekla, grem, nič več se ne zabavam. Njen brat pa še vedno smuča. Kajti, ubogi oče, le kaj bi počel, če mu ne bi ostal vsaj ta projekt.
Janica je primer samozavestne športnice. Nikoli ni bila ekstatična, ko je zmagovala. Medalje niso bile smisel njenega življenja.
Otroci želijo, da jih starši jemljejo resno
Če se vrnem k vaši hčerki: ni razvajena princeska. Svetu sporoča: “Želim, da me vidite in sprejmete takšno, kot sem. Potem se dobro počutim.”
Povsem nekaj drugega je, ko otroci zahtevajo pozornost. To je želja po slavi. Veliko mladih, ki nastopajo v resničnostnih šovih, je deležnih velike pozornosti. Te vrste pozornosti si želijo, ker mislijo, da bodo videni. V resnici pa jih drugi gledajo, ne pa tudi vidijo. Večini gre kasneje v življenju zelo slabo.
Zapomnite si, otroci ne želijo biti primadone. Želijo si le, da jih starši vidijo in jemljejo resno. Ko se vaša hčerka tako jasno izraža, govori v imenu vseh otrok. V vrtcu ali šoli, kjer je tendenca po kolektivizmu zelo močna, jo bodo označili za egoistko. Meni pa je jasno, da ni egocentrična. Samo zelo jasno ve, kdo je.
Hčerki prepustite več odgovornosti
Predlagam vam, da svoji hčerki prepustite več odgovornosti zase. Na vašem mestu bi se z njo pogovoril. Skupaj z ženo bi se usedel z njo in ji rekel: “Že od rojstva si bila vedno zelo močna. Večinoma natančno veš, kaj hočeš in česa nočeš. In to je čudovito. Opazila sva, da s tabo hitro zaideva v konflikt, ker nisva resnično prepričana, da boš zase sprejela pravo odločitev.”
Morda se sprašujete, če bo štiriletni otrok razumel tako govorico. Pa še kako vas bo poslušal! V nadaljevanju bi hčerki povedal, da si ne želite več stalnih konfliktov. Zato sta se z ženo odločila, da ji bosta dovolila, da se večkrat sama odloči, saj sta spoznala, da so njene odločitve dobre.
Ko se to usede, čez kakšno leto, se lahko z njo začnete pogovarjati o šoli. Najprej jo vprašajte, kako razmišlja o šoli, če sploh. Potem ji povejte, kaj o tem menite vi. Povejte ji, da ima veliko čudovitih kvalitet, ki pa jih nekateri učitelji ne bodo cenili. Zato bo zanjo šola velik izziv. Po eni strani bo morala sodelovati z vsemi, po drugi strani pa se bo morala zaščititi. Povejte ji, da ji boste pri tem pomagali, kolikor bo v vaši moči, v bistvu pa bo sama.
Naprednejša od vrstnikov
Prepričan sem, da sta z ženo hčerki to sposobna povedati. Nato ji bosta sledila in opazovala, kako se bo soočala z izzivi. Očitno je naprednejša od svojih vrstnikov. Zna se odločiti. Zna izbrati prijatelje. To si lahko starši samo želijo, še posebej, ko so otroci stari 13, 14 ali 15 let.
Drugi ji bodo govorili: “Na tem svetu se otroci igrajo z drugimi otroki.” Ona pa bo rekla: “Jaz ne.” Podobna je mojemu sinu. Rad je bil z drugimi otroki, ampak ne z več kot štirimi naenkrat. Nikoli ni hodil na zabave za rojstni dan. To je bilo zanj preprosto preveč.
Vaša hčerka čustva nosi na dlani in jih zna ubesediti. Veliko ljudi samo govori, ona pa tudi kaj pove. Lahko bi nadaljeval v tej smeri. Povedati želim, da je vaša hčerka zelo dragocena, da ima nekaj čudovitih lastnosti.
Čudež ali problem?
Ko se bo soočila s svetom, s šolo, starimi starši, starši svojih prijateljev ali kasneje s svojim prvim fantom, bo razočarana. Presenečena bo, da niso vsi taki, kot je ona. Ampak mnogi drugi otroci njene starosti bodo morali počakati do svojega 40. leta in se podvreči psihoterapiji, da bodo sposobni tega, kar vaša hčerka zna že zdaj.
Šola je ne bo prizadela. Zelo močna je. Vprašanje pa je, kako hitro se bo sprijaznila s šolsko kulturo in pri tem ohranila svoje kvalitete. Neka desetletnica mi je pred kratkim v Avstriji dejala: “Jesper, problem imam. Rada se učim, ampak sovražim šolo. In toliko let bom morala hoditi v šolo! Kaj naj storim?”
Priznam, to je težko življenje. Ampak vsi preživimo. Različne kulture imajo različne norme, ampak toliko kvalitet, kot jih ima vaša hčerka, skoraj nikjer ne odobravajo. Ljudje bodo celo mislili, da je kaj narobe z njo. Zato je dobro, da ve, da njeni starši ne mislijo tako. Tudi njena mlajša sestra se lahko od nje veliko nauči.
Ponekod otrokom, kot je vaša hčerka, pravijo indigo otroci. Ta izraz je najbolj uveljavljen v ZDA, ampak tam je družinska struktura izrazito avtoritarna. Zato je vsak otrok, ki reče ne avtoriteti, pravi čudež. Ali pa problem, seveda.
JESPER JUUL