“Vsak kamen se mora dobro uleč”

“Kamni se morajo uleč, past na pravo mesto, ne smejo 'šk'tlat', drobiž jih mora povezat,” pravi Boris Čok iz Lokve, ki je s še dvema domačinoma in dvema profesorjema v Lipici 19 študentom iz vse Evrope prikazal gradnjo pastirske hiške. Poslej bo hiška turistom predstavljala pomemben del naše dediščine.

Pogled iz pastirskega zatočišča v deževno okolico
Pogled iz pastirskega zatočišča v deževno okolico 

LIPICA> V okviru projekta Kras 2011, ob sodelovanju Kobilarne Lipica in Luke Koper ter pod pokroviteljstvom Unesca, SAZU, ljubljanske univerze in revije Kras je 19 študentov arhitekture iz Španije, Portugalske, Belgije, Baskije, Nemčije in Slovenije na štiridnevni delavnici (ki jo je slabo vreme nekoliko skrajšalo) spoznavalo skrivnosti suhega zidanja.

Za strokovno razlago gradnje kamnitih zidov in objektov, ki so jih postavljali ljudje od Islandije do Bližnjega vzhoda, sta poskrbela dr. Borut Juvanec in doc. dr. Domen Zupančič s Fakultete za arhitekturo iz Ljubljane, delavnico pa so vodili domači mojstri tovrstne gradnje: Boris Čok iz Lokve, Dušan Okorn iz Dan pri Sežani in Vojko Ražem iz Bazovice.

“Kamen smo večinoma pripeljali z grobelj in griž, skrli za streho pa smo kopali v dolini pri hotelu Klub, kjer smo predvidevali, da je taka sestava tal,” pravi Boris Čok, ki je v zadnjih letih postavil že šest novih pastirskih hišk, 15 starih pa obnovil.

Hiško so postavili na skalnati površini med lipiškim parkiriščem za avtobuse in otroškim igriščem, kjer bo, skupaj z ogrado za koze in ovce v sosednji dolini, zgleden primer kraške pastirske dediščine, ki si jo bodo lahko ogledali turisti. Za hiško so uporabili skoraj osem kubičnih metrov kamnov. Navzven ima obliko kvadrata s stranicami 2,4 metra, v notranjosti pa je skoraj okrogla, s premerom 1,6 metra.

Študentje so vsa razmerja in načrte natančno popisali, prisluhnili pa so tudi “malenkostim”, ki kažejo, kako je ta na videz sila preprosta ljudska arhitektura v resnici domišljena. Poleg prave izbire kamnov in njihove vezave v vogalih je najzahtevnejši del velbana streha: “Velb delamo s previsevanjem. Vsaka skrl, ki jih zlagamo proti notranjosti, mora biti podložena s kamenčkom, tako da je nagnjena navzven in omogoča odtekanje vode, da streha ne pušča. Poleg tega je treba prvo, drugo in morda še katero vrsto skrli na zunanjem robu 'zakladati', da se ne porušijo v notranjost,” je stare ljudske modrosti razkrival Čok, ki že dolgo raziskuje to starodavno gradnjo. O njej, zlasti o pastirskih hiškah na območju Vrhpolj, Lokve, Merč, Bazovice in Trebč, pripravlja tudi knjigo, ki naj bi izšla septembra.

TJAŠA GERIČ,

MARICA URŠIČ ZUPAN


Najbolj brano