“Včasih smo jezersko vodo pili”

Cvet in Resuša sta dva izmed priimkov, ki kažeta, kako močno so bili ljudje ob Cerkniškem jezeru nekoč povezani z njim. Tudi danes so še, a mnogo manj, ugotavlja Janez Kebe v obsežni knjigi, ki so jo v nedeljo zvečer predstavili v Pivki.

PIVKA>Več kot sedem let je Janez Kebe iz Starega trga pri Ložu raziskoval arhive, listal gradiva, zbiral pisne in ustne vire ter jih strnil v obsežno enciklopedično delo z naslovom Cerkniško jezero in ljudje ob njem. Knjiga obsega kar 700 strani in prinaša več kot 500 fotografij jezera in ljudi ob njem.

V njej se je spomnil tistih, ki so že opisovali to deželo in znamenito presihajoče jezero, predvsem pa spregledanega pisatelja Mirka Javornika, enega redkih, ki je pisal o tihotapljenju v času rapalske meje. Evidentiral je tudi stare ali že skorajda izumrle priimke, popisal zgodovino poplav in požarov od 17. stoletja naprej, gradnjo cest ter seveda poskuse zajezitve, osušitve in druge posege zoper jezero.

Slednji so večinoma prihajali od zunaj, domačini pa so se jim upirali. Podobno se je dogajalo z vnašanjem tujerodnih rib v jezero, ki se mu domačini upirajo tudi tako, da ob sušah ne rešujejo umetno vnešenih rdečerepk in ostrižev. Tretji “spor” med “zunanjo oblastjo” in domačini se kaže tudi v pravici do ribolova, ki jim jo je nekdanja Jugoslavija vzela, domačini pa se še zdaj borijo zanjo, tudi s sodnimi spori.

Kebe je v delu opisal tudi nekdanje načine ribolova, redke vrste ptic in rac, nekatere zanimive rodbine okrog jezera in mnogotere dejavnosti, ki so povezovale jezero in ljudi ob njem. Med njimi je bilo tudi lomljenje oziroma žaganje ledu, ki so ga prodajali za hladilnice v Rakeku, leta 1876 pa so ga izvozili celo v Indijo.

Na pivški predstavitvi pa je avtor opozoril tudi na onesnaževanje jezera. “Včasih smo jezersko vodo z veseljem pili, ko smo se peljali s čolnom po drva. Sedaj pa si nihče ne upa piti te iste vode, saj bi se zastrupil,” je poudaril Kebe. LF

---