V rogovju je zapisano jelenovo življenje

Rogovje je slika življenja divjadi. Lepo jelenovo rogovje pomeni, da je imel jelen dovolj hrane, da so bile zime mile, da populacija ni bila preveč številčna, ker to pomeni večjo konkurenco za hrano in življenjski prostor.

Na razstavi so na ogled tudi živali v naravni velikosti: mlad divji prašič, volk in srna Foto: Marica Uršič Zupan
Na razstavi so na ogled tudi živali v naravni velikosti: mlad divji prašič, volk in srna Foto: Marica Uršič Zupan

ŠTORJE > V zadružnem domu v Štorjah je danes in jutri na ogled razstava nekaj sto trofej divjadi, uplenjene v letu 2013 na območju Primorskega lovsko upravljalskega območja. To obsega ves Kras do Vipavske doline, Brkine, Istro in območje okrog Ilirske Bistrice do hrvaške meje. Na tem območju deluje 30 lovskih družin in razstava trofej, ki odražajo življenje uplenjene divjadi, je tako tudi slika tega območja.

Razstava lovskih trofej in nekaterih divjih živali bo v dvorani v Štorjah na ogled danes in jutri med 10. in 20. uro. Pripravili so jo komisija Primorskega LUO, Zavod za gozdove in LD Raša Štorje.

Čeprav po deležu uplenjenih živali že nekaj let vodijo divji prašiči (lani so jih južnoprimorski lovci uplenili kar 2706), je opazno predvsem naraščanje števila jelenjadi. “Razlog za to je zaraščanje pokrajine, saj je jelenjad divjad gozda. Na brkinskem območju je gozda že 64 odstotkov, na kraškem pa 59 odstotkov. Jelenjadi ni oziroma je lani uplenili le še v Strunjanu, Izoli in Kopru, leta 2007 je bilo takih območij še osem,” je povedal Andrej Sila, na sežanski območni enoti Zavoda za gozdove Slovenije pristojen za divjad.

To se morda sliši lepo, a v resnici vodi k manjšanju biotske pestrosti. Večji delež gozdov namreč zmanjšuje delež okolij, v katerih živijo druge divje živali. “Če po eni strani beležimo naraščanje visoke divjadi, pa po drugi strani pada število nizke divjadi. Nekaterih živali, ki smo jih imeli pred leti veliko, skorajda ni več: denimo kotorne (skalne jerebice), ki je značilna za pusta skalnata območja kraškega roba, praktično ni več. Tudi fazan bi že izumrl, če ga ne bi umetno vlagali,” pojasni Sila.

Manj zaskrbljujoč je stalež lisic in zajcev, čeprav so tudi ti z opuščanjem poljedelstva in travnikov izgubili precej življenjskega okolja. Za ohranitev zajcev so “zaslužne” predvsem garje, ki so močno zredčile vrste lisic, naravnih sovražnikov zajcev. Lovci jih namreč praktično ne lovijo več: “Komaj še kdo zna uloviti zajca. Tudi zato, ker ni psov sledilcev,” pojasni Sila.

Da je divjad odvisna predvsem od stanja okolja, potrdi tudi Vojko Lazar, predsednik Primorskega lovsko upravljalskega območja: “Zaradi spremenjenega načina življenja se spreminja stanje v naravi. Mi to uravnavamo, čeprav se zavedamo, da bi v daljšem obdobju to naredila tudi narava sama. Lovske družine smo s podpisom koncesijskih pogodb z državo prevzele veliko odgovornost in obveznost. En del naše obveze je tudi odvzem divjadi iz lovnih območij, kar izvajamo v skladu z desetletnimi in letnimi načrti, ki jih na predlog Zavoda za gozdove potrdi minister,” pravi Lazar. Ob tem poudari, da se lovci trdijo narediti čim več za to, da se življenjsko okolje divjadi ne bi preveč spreminjalo oziroma slabšalo.

MARICA URŠIČ ZUPAN


Najbolj brano