V Gorjanskem ohranjajo pustni torek
“Ker je edini pravi pust na torek. Zato, ker je taka tradicija in ker tako mora biti,” bo odgovoril prav vsak vaščan Gorjanskega na vprašanje, zakaj ne pustujejo v soboto ali nedeljo. Pa tudi šivajo ne Gorjanci za pusta. Zakaj? Ker pridejo v hišo kače.
Na vozu je pust, ki ga kasneje uničijo. Prvi mož, ženin in nevesta so le nekatere od stalnih vlog. Pust se v Gorjanskem od šestdesetih, fotografija je iz konca sedemdesetih let, ni bistveno spreminjal. Foto: Arhiv Petre Mezinec
GORJANSKO
> Ta kraška vas je še ena redkih, ki je pustovanje ohranila na torkov dan. Četudi je treba za to vzeti kak dan dopusta. Vendar to ni edina tradicija, ki so jo v Gorjanskem ohranili. O posebnostih povprašamo vaščana Borisa Rebulo, ki skrbno zbira material, predvsem pa je dragocena zakladnica ljudskega znanja. Tudi o pustu.
Da se za pust dogajajo nepredvidljive stvari, je dokaz tudi še danes živa zgodba o dogodku v Gorjanskem iz leta 1915. Kakor pove Boris Rebula, so se po zaključku pusta fantje glasno veselili. Takratni gorjanski župan je želel, da zaradi spoštovanja do dogodkov na fronti, ki je bila le nekaj kilometrov stran, prenehajo. “Ko je prišel v gostilno, je vztrajal, naj prenehajo z glasbo. Pustni lik harmonikaš je imel pri sebi pilo in naj bi ga zabodel v trebuh. Župan naj bi umrl, storilca pa naj bi po nekaj časa ujeli in ga odpeljali v zapor v Gradec,” pripoveduje Rebula.
“Za gorjanski pust so značilne določene vloge,” začne navajati Rebula. In jih našteva: “Harmonikaš, prvi pust, ženin, nevesta, nono, nona, dimnikar, cigan, ciganka in medved. To so osnovne vloge, ki pa so se jim pridružili še drugi. Potem pa si med seboj še razdelijo vloge, kdo bo nosil vino, jajca in kdo klobase.”
Špackaminar punce maže s sajami
Prvi je v hišo vstopil harmonikaš, sledil mu je glavni pust, prvi mož. “Prepoznaven je po cilindru, obleki in palici. V knjigo zapiše, kaj je določena hiša prispevala pustu. Pustnemu sprevodu sta sledila ženin in nevesta, ki sta zaplesala,” pojasnjuje Rebula. V sedemdesetih letih so se pustu pridružila tudi dekleta, vendar vlogo ženina in neveste še vedno odigrata dva moška. Dimnikar ali “špackaminar” je šel k štedilniku in ga pričel čistiti, punce pa je mazal s sajami. V šestdesetih letih, ki se jih sogovornik dobro spominja, je bil pust vseeno precej drugačen: “Ni bilo kupljenih mask, uporabili smo pač blago, ki je bilo na voljo. Večinoma so ljudje pustu dajali klobase, jajca, slanino in seveda vino; danes pa dajejo ljudje več denarja.”
S pustarji je treba poračunati
Skupinske in tematske maske so, odvisno od leta, deloma nadomestile tradicionalne stare vloge, vendar pust poteka še vedno po istih pravilih. Le redkokdaj se zgodi, da nekdo vrat pustarjem ne bi odprl. Tudi če družine ni doma, je prav, da s pustarji prej ali kasneje poračuna. Prav tako je bila vedno, kar pomnijo, po pustu tudi zabava in tudi letošnje leto ne bo nič drugače.
Gorjanski pust ni skrivnosten in v sprevod se lahko priključi prav vsak. Tudi iz drugih vasi. “Tu ni nikogar, ki bi ukazoval, ampak so vsi enakopravni,” še pojasni Rebula. Sredina pepelnica pomeni zaključek pusta. Preden pusta tako ali drugače uničijo, zažgejo, pokopajo ali obesijo, pa je na ogled na sredini vasi, priredijo pa mu, tako kot drugod po Slovenijo, čisto pravi pogrebni sprevod.
PETRA MEZINEC