Priznanji državljanu štirih držav in karateistu

Najstarejši Divačan, Anton Grandič (93), bo danes popoldne prejel priznanje župana. Italijanski in nato partizanski vojak, železničar, sindikalist in zborovodja je z aktivnim življenjem pripomogel k prepoznavnosti Divače doma in v tujini, je prepričan divaški župan Drago Božac. Vojko Frank, ustanovitelj divaškega karate kluba, pa bo prejel priznanje Občine Divača za mednarodne športne uspehe.

DIVAČA> Najstarejši Divačan, Anton Grandič, se je rodil v avstrijskem cesarstvu, odraščal v kraljevini Italiji, zrela leta živel v socialistični republiki Jugoslaviji in na starost dočakal rojstvo demokratične in samostojne Slovenije. Čez manj kot mesec dni bo dopolnil 94 let.

Včeraj, dan pred podelitvijo priznanja divaškega župana Draga Božaca, smo ga našli doma v Divači ravno med jutranjim prebiranjem Primorskih novic. Še vedno ga zanima politika in včeraj je pokritiziral aktualno vlado, ki je na proslavi obletnice osamosvojitve prepovedala rdečo zvezdo.

Preživel je vse tri vojne

Grandič se je rodil v Danah pri Divači pri Maticevih v številni družini. Osnovno šolo je obiskoval v Škocjanu, sprva slovensko, nato pa italijansko. “Učiteljice so prišle z juga Italije. A niso bile vse slabe,” pove. V italijansko vojsko je bil vpoklican marca 1939, ko se svetovna vojna sploh še ni začela. Vojaško uniformo je nato nosil vse do decembra 1948. Doživel je napad Italije na Francijo junija 1940, kapitulacijo (1943) pa je pričakal na Siciliji. Domov se je vrnil v največji meri peš. “Na srečo je bil čas zrelega sadja. Šotorsko krilo sem z neko žensko zamenjal za civilne hlače, gor sem imel pa samo 'kanotjero',” se posmeje živahni Grandič. Ko se je vrnil domov, so v hišo prišli partizani na čelu s Karlom Maslom. Takoj bi šel z njimi, a so mu dali še nekaj dni, da si malce odpočije. Konec vojne je dočakal ranjen v levo nogo. Pri zdravljenju mu je pomagal znanec - fašist, ki ga je peljal k zdravniku v Trst. Tudi po vojni je ostal v uniformi in kot komandir Istrskega odreda skrbel za vojaške ujetnike: pretežno Nemce, pa tudi ustaše, četnike in domobrance.

V smrtni nevarnosti pa se je znašel tudi po vojni, šestega januarja 1946, ko sta nanj streljala dva soseda. V Italiji so takrat plačevali za umore jugoslovanskih vojakov, razloži ozadje neuspešnega atentata Grandič.

Uniformo pa je nosil tudi po demobilizaciji - železničarsko. “Tako kot v partizanskih, se je tudi v železničarskih vrstah izkazal kot izjemno prizadeven in zanesljiv človek,” pojasnjuje župan Božac. Kot pravi Primorec je bil tudi pevec v zboru: 40 let je pel, četrt stoletja pa vodil divaški pevski zbor.

Vojko Frank je v vrhu karate stroke

Divačana Vojka Franka je karate najprej učil znani japonski mojster Takoshi Tokuhisa. Svoje znanje je nadgrajeval na inštruktorskih seminarjih v tujini pri znanih japonskih mojstrih.

Na Fakulteti za šport v Ljubljani je opravil izpit za inštruktorja karateja in trenerja samoobrambe.

“Njegovi uspehi in znanje ga uvrščajo v sam vrh slovenske karate stroke, o čemer priča njegovo mesto pomočnika selektorja reprezentance Slovenije za borbe ter članstvo v strokovnem svetu JKA-zveze,” so zapisali predlagatelji priznanja iz Karate kluba Bushi. Klub je sicer ustanovil prav Franko.

Danes v klubu ne sodeluje le kot trener, ampak tudi kot aktiven tekmovalec v kategorijah kumite in kata. Nastopa tudi za slovensko reprezentanco.

Njegov uspeh je za razvoj karate športa v občini Divača še posebej pomemben, ker pripomore k promociji in dobremu imenu karateja na Divaškem, pojasnjujejo predlagatelji.

TINO MAMIĆ

---