Pater, ki je svoje delo posvetil rojakom po svetu in slovenstvu

“Dober boj sem izbojeval, tek končal, vero ohranil,” je besede apostola Pavla zapisal pater Ivan Tomažič na sliko v spomin na 70. obletnico novomašniškega posvečenja.

  Ob   70. obletnici  svojega  mašniškega posvečenja je 94-letni pater Ivan Tomažič sodeloval pri  maši na Pregarjah Foto: Tomo Šajn
Ob 70. obletnici svojega mašniškega posvečenja je 94-letni pater Ivan Tomažič sodeloval pri maši na Pregarjah Foto: Tomo Šajn

PREGARJE> Novo mašo je pel aprila 1943 v španskem mestu Zafra. Po dolgem potovanju skozi življenje se je pred leti dokončno vrnil k svojim koreninam, na rodno Pregarje. Življenje patra Ivana Tomažiča je bilo dolgo in bogato. Dela, ki jih je zapustil, so ga zaznamovala in ga bodo še dolgo ohranjala v spominu ljudi. Rojen na Pregarjah leta 1919 v verni družini je kot štiriletni otrok izgubil očeta. Kljub skromnim razmeram ga je mama Frančiška ob pomoči domačega župnika Aleksandra Miliča vzpodbujala k nadaljnjemu šolanju za duhovni poklic. Mladi Ivan je odšel s Pregarij v svet in se šele po dolgih desetletjih vrnil v rodni kraj.

Na Dunaju delal za slovenske rojake

Šolal se je v semenišču klerentincev v Frescatiju. Po maturi so ga poslali na teološki študij v Španijo, kjer je leta 1943 pel novo mašo. Kot je vedno poudaril, mu je bilo najhuje, ker ob njegovem mašniškem posvečenju ni bilo mame in sorodnikov. Po vojni je bil nekaj časa v Rimu, nato pa so ga 1953. poslali na Dunaj. Delo, ki ga je pol stoletja opravljal na Dunaju za slovenske rojake in za slovenstvo nasploh, ga je proslavilo, čeprav je do zadnjega ostal zelo skromen človek.

Že to, da se je šolal v italijanskem jeziku, da je na Dunaju opravljal svoje duhovno poslanstvo v bolnišnici in med mladimi v nemščini, bi ga lahko odvrnilo od slovenskih korenin. Vendar je ne le ohranil jezik in zavest o narodni pripadnosti, pač pa je za Slovence na Dunaju storil veliko. Njegovo življenjsko delo sta nedvomno dijaški in študentski dom Korotan in manjši Koper.

Vendar sta mu usoda Korotana in vloga celovške Mohorjeve družbe, s katero je prišel celo v sodni spor, grenila življenje do konca. Nikoli ni prebolel usodo doma, ki ga je gradil in ga vodil 20 let.

Prepričan, da so Slovenci potomci Venetov

Svoje slovenstvo in narodno zavest pa je izkazoval tudi v prepričanju, da so Slovenci potomci starodavnih Venetov in da niso prišli na naš prostor izza Karpatov. Skupaj z dvema primorskima rojakoma, Matejem Borom in Jožkom Šavlijem, je napisal osnovno delo te teorije - Veneti naši davni predniki. Sledila je še vrsta del na to temo, nekatera so tudi prevedena v italijanski in nemški jezik.

Ne nazadnje je treba omeniti še njegovo navezanost na rodne Pregarje. Sprva je prihajal le na počitnice in se vse bolj razdajal za svoj kraj. Bil je pobudnik in financer obnove vaškega kala na robu vasi.

Predvsem pa je, kot je v pridigi na pogrebni maši poudaril upokojeni koprski škof Metod Pirih, daroval veliko denarja za celotno obnovo cerkve sv. Lovrenca in podružničnih cerkva. Tomažič ni pozabil niti na najmlajše, učence pregarske šole, ki jih je popeljal na Dunaj. Zadnjih nekaj let je prebival v Domu starejših občanov v Ilirski Bistrici, kjer se je počutil zelo domače in se obenem razdajal v skrbi za duhovne potrebe sostanovalcev.

Na njegovi zadnji poti ga je z nagovori in spoštljivim poklonom pospremilo veliko ljudi, domala iz vse Slovenije, zamejstva in z Dunaja, več kot 30 duhovnikov Koprske škofije in njegovi redovni bratje klerentinci.

TOMO ŠAJN


Najbolj brano