Optimizem v senci nekdanje slave
19. maj je na Krasu pomemben dan. Na ta dan se je leta 1580 začela pisati dolga zgodovina Kobilarne Lipica, leta 1963 pa novo obdobje Vilenice, ki je prve turiste sprejela že leta 1633. Obe turistični točki sta letošnjo obletnico obeležili optimistično, čeprav v nobeni ne dosegajo nekdanje slave.
Franc Renčelj Foto: Bogdan Macarol
VILENICA
>
Jamarji so se na nedeljski slovesnosti spomnili, da so pred 50 leti praznovali skupaj. “19. maja 1963 je bila na prostoru pred vhodom v jamo proslava ob dnevu mladosti, povezana s ponovnim odprtjem jame za obiskovalce. Bilo je zelo slovesno, po dopoldanskem kulturnem programu je popoldne sledil prikaz dresurnega jezdenja lipicancev. Ob 13.30 smo prerezali trak. Po ogledu je sledila zabava s tradicionalnim plesom v jami,” je obudil spomine izpred pol stoletja jamar Franc Renčelj iz Sežane.
Udarniška obnova
Še preden je Vilenica leta 1633 kot prva jama v Evropi sprejela turiste, se je začela pisati zgodovina Kobilarne Lipica, druge pomembne turistične točke Krasa. 19. maja 1580 je habsburški nadvojvoda Karel II. kupil od tržaškega škofa posestvo Lipica skupaj s kobilarno kraških konj. “V 433 letih zgodovine se je včasih celo zazdelo, da te dragocene dediščine ne bo mogoče ohraniti. Sedaj pa ponovno živimo v času družbenih in ekonomskih pretresov in ponovno moramo državi dokazovati, da gre v primeru našega lipicanca za edinstveno kulturno dediščino in simbol Slovenije, ki mu v svetu ni para,” je ob letošnjem Dnevu lipicanca poudaril v. d. direktorja Kobilarne Lipica Boštjan Bizjak. Toda v 433 letih se je Kobilarna vedno znova postavila na noge, zato je Bizjak prepričan, da ji bo uspelo tudi tokrat.
Renčelj se je jamarstvu zapisal že kot 15-letni fant v letu 1955. Takrat se je zbrala skupina navdušencev kraških jam, ki so sprva delovali kot sekcija Planinskega društva Sežana. Leta 1961 so ustanovili svoj klub, najprej kot kraško enoto Jamarskega kluba Ljubljana Matica (takrat so v Sloveniji delovali le trije jamarski klubi - poleg ljubljanskega le še koprski in postojnski), od leta 1970 pa samostojno. “Jamarji smo Vilenico po več desetletjih pozabe ponovno obiskali leta 1960 in se odločili, da jo, čeprav je bila v zelo slabem stanju, ponovno uredimo za turistični obisk,” se spominja Renčelj.
Do odprtja so za osnovno ureditev jame opravili 2000 prostovoljnih delovnih ur (kolikor jih opravi delavec v celem letu). Poleg njih so občasno pri obnovi sodelovali tudi člani drugih jamarskih klubov, mladinci iz Lokve in Sežane in sodelavci podjetja Iskra iz Sežane, kjer je bilo zaposleno mnogo jamarjev. Iskra je zato prispevala tudi gmotno pomoč.
Nemci so splezali kar čez ograjo
Renčelj je bil kasneje tudi jamarski vodnik. “Nekoč smo zalotili nemško družino - starša in tri otroke -, ki so kar ilegalno preplezali ograjen vhod in si jamo sami ogledali. Izkazalo se je, da je bil oče nekdanji nemški vojak, ki je bil med vojno tudi na Krasu,” se spominja Renčelj.
Starosta slovenskih jamarjev, 91-letni Viktor Saksida iz Sežane, ki je bil tudi vodnik po Vilenici, še bolj znan pa kot vodja društvene arheološke sekcije. Jamo pozna kot svoj žep in bi iz nje našel izhod tudi v temi, zatrdi. Svojo navezanost nanjo pa je pokazal tudi s tem, da je v njej kar dvakrat potrdil zvezo z ženo: ob zlati poroki leta 1998 in desetletje kasneje ob biserni poroki.
Obljudena že vsaj 8000 let
“Čeprav so mi vsi zatrjevali, da Vilenica ni zanimiva za izkopavanje, temu nisem verjel. Na lastno pest sem v prvi dvorani jame, kjer se sedaj odvija festival Vilenica, v letu 1992 kopal in našel ne le kosti številnih živali, temveč tudi fragmente keramike, poslikane z ornamenti, za katere so strokovnjaki ugotovili, da izvirajo iz mlajše kamene dobe,” je Saksida osebno našel dokaze za človeško rabo jame že vsaj pred 8.000 leti.
Tokratne jubilejne slovesnosti so se poleg njiju udeležili tudi drugi najstarejši člani ali sorodniki preminulih, vseh je bilo okrog 30. “Mnogi izmed njih so s seboj prinesli tudi fotografije, ki jih bomo uporabili v nastajajoči monografiji,” je povedal Jordan Guštin, ki društva vodi od leta 1990. Pred njim so bili predsedniki Miran Lapajne, Jože Gustinčič in kot prvi Srečko Grom. “Zasluga vseh je, da imamo danes dobro opremljeno jamo in objekte na površju, zato gremo s pričakovanji v naslednjih 50 let,” je Guštin optimist, da se Vilenici postopoma vrača stara slava.
BOGDAN MACAROL