Nazaj h koreninam Srečka Kosovela, k družini in Tomaju
Srečko Kosovel bi, ko bi živel kjerkoli drugje kot na Krasu, ne bil isti pesnik. Čeprav rojen v Sežani, se je sam čutil Tomajca. Tomaj ga je močno zaznamoval, nič manj pa ni Srečko Kosovel zaznamoval svojih vaščanov.
Z avtorico knjige o Kosovelovih v Tomaju Miro Cenčič (desno) se je pogovarjala Mojca Uhernik Pipan Foto: Petra Mezinec
TOMAJ
> Prav v Tomaju je zato potekal prvi od številnih dogodkov, ki jih bodo različna društva in ustanove posvetili 110. obletnici rojstva Srečka Kosovela. Brez Kosovelovih ni Srečka Kosovela in ravno zato je knjižica Mire Cencič z zgovornim naslovom Kosovelovi v Tomaju dragocen doprinos k razumevanju življenja tega velikega kraškega pesnika.
Tako je Srečko Kosovel opisal svoj domači kraj: “Moj rojstni kraj, ubožni rojstni kraj! Tihoten jeseni, še bolj tihoten v svojem trpljenju. Zares, od kamna se ne da živeti. A ljudstvo, veliko v trpljenju, ne joče. Ne govori okrog o svojem trpljenju; tišina je zanj simbol moči, ti pusti pašniki simbol zdravja, in spopad z življenjem je zmeraj zmaga človeka, ki s to zmago izvojuje pravičnost do obstoja.”
S pisateljico in zgodovinarko se je na petkovi predstavitvi pogovarjala Mojca Uhernik Pipan, svoj pogled nanj je predstavil tudi Josip Osti, za glasbo pa je poskrbel moški pevski zbor Tabor iz Lokve.
Kosovelovi, oče Anton, mati Katarina ter otroci Stano, Karmela, Tončka, Anica in Srečko, so v Tomaj prišli leta 1908. Mira Cencič, tudi sama rojena v Tomaju, se še vedno spominja gospe Tončke, ki je bila dolga leta nekakšen odvetnik za vaščane in je pozitivno vplivala na tamkajšnje gospodarstvo, in Anice, ki je bila polna ljubezni in prisrčna. Njen najzgodnejši spomin pa sega na pogreb mame Katarine.
“Predvsem pa se spominjam, kako so ljudje, ki so Srečka poznali, o njem pripovedovali z visokim spoštovanjem,” je povedala Cenčičeva. In dodala: “Knjiga je nastala ne nazadnje zaradi hvaležnosti Kosovelovim za vse, kar so za okolje, v katerega so prišli, naredili.”
Srečkov oče se je priselil v Tomaj kot nadučitelj. “Vemo celo, da si je prizadeval, da bi prišel prav sem. Ljudje so jim bili zelo naklonjeni, saj je bil Anton Kosovel pokončna in zavedna osebnost,” pripoved o povezavi med družino in Tomajem prične zgodovinarka.
“Vrstniki so imeli Srečka res radi ... ne zato, ker je bil velik pesnik, ampak zato, ker je bil dober človek in topel vrstnik.”
V Tomaju je takrat živelo kmečko prebivalstvo in izobražena družina se je od njih v marsičem razlikovala, vendar, tako poudarja Mira Cencič, jih je vezalo medsebojno spoštovanje. Kosovelovi so domačine spoštovali zaradi delavnosti, poštenosti in preprostosti, Tomajci pa so Kosovelove vzljubili zaradi pokončnosti, narodne zavednosti in izobraženosti.
Srečko se je od vseh domačih najbolj počutil del vasi, pogovarjal se je s starejšimi ljudmi, predvsem pa je ljubil kraško narečje, je odkrila Cencičeva. Sodeloval je v prosvetnem društvu, najprej kot igralec, kasneje pa kot režiser in predavatelj. “Vrstniki so imeli Srečka res radi, kar dokazuje njegov pogreb, saj so njegovo zadnjo pot posuli s cvetjem. Ne zato, ker je bil velik pesnik, ampak zato, ker je bil dober človek in topel vrstnik,” še pojasni avtorica publikacije, prepričana, da Kosovelovi s Srečkom na čelu nagovarjajo tudi sodobne generacije: “Spoštujmo izročilo, Kras, jezik in živimo v sožitju in strpnosti. Delajmo za kulturo tako, kot so delali v tistem času. Ni nujno, da smo danes kot narod manj ogroženi, kot so bili oni.” PETRA MEZINEC