Mitničar Muha je bil na strani upornikov
Tolminski punt v letu 1713, ki je zajel večji del severne Primorske, je segel tudi na Kras in do Devina. Zgodovinarka Dragica Čeč je v zapisnikih zaslišanj, ki jih hranijo arhivi v Avstriji, našla nove podatke o takratnih dogodkih in akterjih na Krasu.
Zgodovinarka Dragica Čeč je Kraševcem razkrila del njihove še neznane zgodovine Foto: Bogdan Macarol
SEŽANA
> Medtem ko je v slovenskih arhivih gradiva o tolminskem puntu malo, ga več hranijo v Deželnem arhivu v Gradcu in v dunajskem Hišnem, dvornem in državnem arhivu. “Tričlanska cesarska preiskovalna komisija, ki so jo prvič sestavljali člani izven dežele upora - v tem primeru je to bila Goriška -, je tam za sabo pustila kar precej arhivskih sledov,” je zgodovinarka Dragica Čeč pojasnila, od kod ima podatke, predstavljene na predavanju Uporništvo leta 1713 in gospostvo Švarcenek/Završnik, ki ga je imela v torek v Kosovelovi knjižnici v Sežani.
Nove ugotovitve iz avstrijskih arhivov
Doc. dr. Dragica Čeč je kot zgodovinarka zaposlena na Fakulteti za humanistične študije in Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem. Poleg pedagoškega dela, kjer predava o zgodovini vsakdanjega življenja, socialni in pravni zgodovini, srednjem in zgodnjem novem veku, se posveča tudi raziskavam, zlasti na področjih zgodovine vsakdanjega življenja, historične antropologije ter pravne, kulturne in socialne zgodovine.
Prvič se je s temi rokopisi, ki so na več kot 7000 listih, srečala že leta 2003, ko ji je gostovanje na dunajski univerzi omogočila študijska štipendija, podrobneje pa ob obiskih arhivov v zadnjih letih. “Žal so papirji pomešani, očitno nekateri tudi manjkajo, a vseeno nudijo nov pogled na upor in njegove akterje. Do sedaj smo našli tudi štiri zapise v slovenščini,” je povedala Čečeva, sicer zaposlena na Univerzi na Primorskem.
Tolminski punt, ki je bil zadnji večji kmečki upor na naših tleh, se je začel v marcu leta 1713, maja pa se je razširil na pretežni del današnje zahodne Slovenije, saj je zajel tudi gospostva grofov v Kanalu, Rihemberku (današnji Branik), Štanjelu, Devinu ter območje Petačev v Švarceneku in na Socerbu. V uporu, v katerem je sodelovalo 750 županov s svojimi soseskami, zadušili pa so ga zlasti angažirani vojaki iz Vojne krajine, so od 235 zaslišanih podložnikov na koncu usmrtili enajst upornikov, 61 pa posamično obsodili.
Med uporniki tudi župani Sežane, Povirja in Lokve
“Kot je razvidno iz gradiva, so švarceneški uporniki, teh naj bi bilo 34, še štirje pa se omenjajo kot sodelujoči, dobili le kolektivne kazni. Za tri izmed njih obstajajo tudi zapisniki zaslišanj. Iz njih je razvidno, da so se dobili na posvetu v Kačičah, omenjata se župana Sežane
Štefan Renko
in Povirja
Filip Kosi
; pa
Mihael Kjuder
iz Kazelj, ki je na koncu ob tiralici zbežal, ter presenetljivo na strani upornikov sodelujoči mitničar
Ivan Muha
iz Lokve,” je Čečeva razgrnila del novih ugotovitev.
V zapisnikih je zabeleženo tudi, da so uporniki, ki naj bi po uradnih poročilih grozili staremu in mlademu Petaču, da ga bodo vrgli skozi okno in ubili njegovega sina Nikolaja, nato odnesli urbar in ga prenašali iz kraja v kraj.
Te in ostale ugotovitve o Tolminskem uporu na Krasu bo Čečeva objavila v prispevku v tematski izdaji Kronike - časopisa za slovensko krajevno zgodovino, ki ga bodo naslednje leto posvetili Krasu in tem prelomnih dogodkom.
Petači so pustili sled tudi v Sežani in drugje
Rodbina Petač (italijansko Petazzi) je bila plemiška družina, ki je imela v 17. in 18. stoletju v lasti precejšen del Krasa, med drugim Vremsko dolino, Sežano in Divačo. Njihov sedež je bil na gradu Završnik (nemško Schwarzeneg, poslovenjeno Švarcenek) nad vasjo Podgrad pri Vremah.
Priimek Petač se pojavlja v tržaških uradnih listinah že v 13. stoletju v oblikah Petaz, Petazzi ali Petachys. Frančišek Petač je bil leta 1617 tržaški glavar, leta 1630 je njegovo mesto nasledil Benvenut Petač.
Da so bili vešči slovenščine, dokazuje tudi popis posesti iz leta 1711, ki ga je v tem jeziku sestavil graščak Ludvik Petač. Iz leta 1633 je ohranjena tudi listina, s katero je grof Petač dal lokavski župniji v upravljanje jamo Vilenico. Župnija je lahko razpolagala z zaslužkom od vstopnin, nabranih z vódenimi obiski jame. Zaradi tega dokumenta je jama Vilenica najstarejša turistično urejena jama na svetu.
Potem ko je grad Švarceneg v letu 1700 delno pogorel, so si Petači v letu 1711 postavili nadomestno palačo v Sežani (te danes ni več), po enajstem maju 1713, ko so jim uporni kmetje zavzeli grad Završnik, so ga dokončno zapustili, tako da so tam danes le razvaline.
V Sežani, ki je s tem postala sedež grofije, so si pozneje zgradili še eno palačo - ta še stoji in Sežanci jo imenujejo Stari grad. Zadnji Petač iz veje završniških gospodov je umrl leta 1817 v Sežani. Med pomembnejše člane rodbine Petač sodi tudi Leopold Jožef Petač, ki je bil med letoma 1740 in 1760 tržaški škof, od 1760 do 1772 pa ljubljanski škof.
BOGDAN MACAROL