“Majhna šola nudi vse in še več”

V letošnjem šolskem letu se v podružnični šoli v Vremah, ki sodi pod osnovno šolo Bogomirja Magajne v Divači, še kako zavedajo njene pomembnosti. Po besedah ravnateljice je bila namreč vsa Vremska dolina zadnje dni na nogah, saj so pripravljali včerajšnje praznovanje 50-letnice delovanja šole v nekdanji stavbi italijanskih karabinjerjev. Sicer je šola v Vremah delovala še prej.

DIVAČA, VREME>“Podružnična šola ni samo izobraževalno središče, je tudi središče kulturnega in družabnega dogajanja v kraju, zato se zelo zavzemamo za njen obstoj. In smo veseli, da tako občina kot krajani kažejo posluh za obstoj, razvoj in investiranje v naše področne šole, ki so pomemben steber razvoja manjših krajev,” poudarja ravnateljica osnovne šole (OŠ) v Divači Damijana Gustinčič. Pod okrilje te šole sodita podružnični šoli v Senožečah in v Vremah.

Tam se vsi zelo trudijo za urejeno in tehnološko ustrezno opremljeno šolsko okolje, ki v veliki meri doprinese h kvaliteti izobraževalnega procesa. Tudi starši vremskih šolajočih otrok, ki sodelujejo pri več akcijah urejanja okolice šole.

Predvsem pa dolgoletna ravnateljica OŠ v Divači ocenjuje, da majhni podeželski kraji povsod nimajo te sreče, saj je ozaveščenost staršev drugačna. “Nekateri starši so prepričani, da so večje, matične šole bolj kakovostne in svoje otroke, tudi če družina živi na podeželju, vpisujejo v matične šole. S tem, po mojem mnenju, otrokom onemogočijo vpetost v domače okolje, ki jo v veliki meri nudi tudi podružnična šola,” opozarja Gustinčičeva. In navaja, da na njihovi šoli že nekaj let zasledujejo podatke otrok, ki prihajajo iz podružničnih šol na matično. Podatki kažejo, da so ti otroci enako ali še bolj uspešni kot otroci na matični šoli. “Prepričana sem, da k temu pripomore ravno samostojno učenje, ki ga podružnični učenci bolj razvijajo, saj imajo zaradi manjšega števila otrok v razredu kombiniran pouk,” strokovno ocenjuje Gustinčičeva.

Od prvega do tretjega razreda učiteljici izvajata kombiniran pouk z ločenim poučevanjem slovenščine in matematike, imajo tudi oddelek podaljšanega bivanja, hrano jim hišnik pripelje iz divaške šole. Dejavni so v svojem pevskem zboru in drugih interesnih dejavnostih - pri kamnoseškem, dramskem, pravljičnem krožku, športnih dejavnostih ter pri dodatnem pouku italijanskega jezika, ki ga delno plačujejo starši, delno pa občina.

“Zato pravim, da majhna šola nudi vse in še več,” ne skriva zadovoljstva nad uspešnostjo šole v Vremah ravnateljica.

Številne spomine na poučevanje in na šolanje v Vremski dolini so v obsežnem zborniku, ki je izšel ob praznovanju 50-letnice, nanizale nekatere nekdanje učiteljice in učenci, posebno zanimivi so spomini starejših, ki so šole obiskovali še pred drugo svetovno vojno, na primer na Škofljah, V Vremskem Britofu, Gornjih Ležečah ali tudi vrtec v Vremah. Zapisali so jih njihovi bližnji ali sami: Karolina Tomažič, Judita Magajna, Franc Martinčič, Anica Cerkvenik, Zdenka Franetič, Silva Gustinčič, pa učiteljici v pokoju Silva Gustinčič in Aleksandra Cerkvenik ter nekdanji ravnatelj Jože Pernat.

LEA KALC FURLANIČ

---