sreda, 21. december 2011
Pastirske hiške so element kraške dediščine, ki je v zadnjih letih ponovno postal priljubljen. Da se bo znanje o gradnji teh kamnitih hišk ohranjalo in širilo, bo v prihodnje skrbel tudi projekt Kras2o11.
Foto: JANEZ ČAČ
Dr. Borut Juvanec in dr. Domen Zupančič
Foto: TINA ČIČ
Pastirske hiške so element kraške dediščine, ki je v zadnjih letih ponovno postal priljubljen. Da se bo znanje o gradnji teh kamnitih hišk ohranjalo in širilo, bo v prihodnje skrbel tudi projekt Kras2o11.
Foto: JANEZ ČAČ
KRAS > Prišli so iz Slovenije, pa tudi iz Hrvaške in Bosne. Očeta te ideje sta dr. Borut Juvanec in dr. Domen Zupančič z ljubljanske Fakultete za arhitekturo. Razvija se pod pokroviteljstvom nacionalne komisije za Unesco, Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Sazu), Univerze v Ljubljani in družbe Mediacarso.
Ciljev je več, pravi dr. Juvanec, ki se v tem projektu ozira na kraški svet vse do Grčije in Albanije: “Cilj je, da naredimo osnovo za vpis dinarskega Krasa na seznam Unescove kulturne in naravne dediščine. Da ustanovimo Organizacijo za suhi kamen Slovenije, ki bo skrbela za to, da bodo imeli mojstri šolanje, da bomo izdajali certifikate in da bo to približno tako organizirano, kot v Veliki Britaniji, Franciji in Španiji.”
“Najvišja raven turizma”
Med cilji je tudi živi muzej Krasa, kar pa ne pomeni muzejske stavbe in zaprašenih eksponatov. “Živi muzej Krasa pomeni, da je vsaka arhitektura tam, kjer je, in da domačin zna, hoče in želi obiskovalcu povedati o njej. To je najvišja raven turizma, najvišja raven po kvaliteti in tudi po finančnih učinkih,” je prepričan Juvanec. Muzej se tako razteza po vsem Krasu, obiskovalec pa ga “raziskuje” z vodnikom v rokah in si ogleda to, kar ga zanima.
Vse to, kar spodbuja projekt Kras2o11, lahko prinaša tudi nova delovna mesta, na primer pri izobraževanju bodočih mojstrov za obnovo kamnite arhitekture in v turizmu, meni dr. Domen Zupančič. “Ampak to ni tak turizem, ko te pripeljejo z avtobusom in rečejo, to je pa kamniti zid. Taki turisti so kolesarji, ljudje ki si gredo ogledat floro in favno, sprehajalci. To so posebne skupine, ki jih ne moreš naenkrat pripeljati z nizko cenovnim letalom.” To je posebnost, ki je pri nas še ne poznamo, meni: Zupančič “Se nam pa vsem zdi zelo simpatično, če gremo na Škotsko gledat ovčke ali krajino na Islandijo.”
Namen včerajšnje konference je bil oblikovati cilje in organe projekta. Nato se bodo sodelujoči potegovali za denar na nacionalnih in mednarodnih razpisih, da bi lahko napajali svoje delo.
Projekt je podprla tudi generalna sekretarka slovenske nacionalne komisije za Unesco Marjutka Hafner, zbrane so pozdravili Andrej Kranjc v imenu SAZU, Dušan Rebolj iz družbe Mediacarso, sežanski podžupan David Škabar in direktor Kobilarne Lipica Tomi Rumpf.
S kamni podobno kot pri letalih
Dr. Domen Zupančič je predstavil dediščino preprostih, tudi kamnitih arhitektur, ki jo je dokumentiral v državah od Islandije do Jemna. Zgrajene so brez visokih tehnologij, a so še vedno v funkciji. Kot na primer pastirske hiške na Krasu ali plasti kamna in prsti, ki obdajajo stene hiš na Islandiji in jih varujejo pred viharji. Ali pa mala kamnita hiška, ki jo je odkril v eni od držav - postavljeno v strugi reke.
“To se zdi čisto nesmiselno, dokler je ne raziščeš in ugotoviš, da je v bistvu vodnjak, ki ob poplavah shranjuje vodo v podzemna korita. Je hidrodinamične strukture. V tlorisu v obliki kapljice, v prerezu je taka, da prepušča sile, torej je to ista tehnologija, kot jo uporabimo pri avionskih tehnologijah,” ugotavlja.
Zanimive so tudi kamnite ograde za ovce, saj so praktično enake na Islandiji, Škotskem in na hrvaškem otoku Krku. “Za Islandijo in Škotsko bi človek še rekel, da so jih Vikingi srečali in jim kaj razložili. Da so Vikingi prišli do Krka, pa težko verjamem. Če pridemo do istih zaključkov na popolnoma različnih koncih, je to zaradi ekonomike,” je prepričan dr. Zupančič.
Sodelovanje in etika
In tu se ob starodavnih kamnitih zgradbah odpirajo vprašanja, aktualna za sedanji čas. Ta arhitektura namreč ni bila individualna, temveč skupna, socialna, pove Zupančič: “Ti ljudje se niso pogovarjali z odločbami ali z odvetniki, niso se sklicevali na zakone, ampak so rekli: Tu živimo, moramo preživeti in bomo skušali dobro preživeti.”
V aktualnem trenutku manjka sodelovanje, pravi: “Če govoriš o ljudeh in sodelovanju, pa ne moreš zaobiti etike in vrednot, ki so - nedvomno jih začutiš, jih vidiš in doživiš.” Ljudje so potem ponosni na to, kar so naredili.
TINA ČIČ