Ko bi še imeli take može!
Kakšna osebnost! Kakšen Človek! Koliko neprecenljivih stvari je naredil za ohranitev slovenskega jezika in slovenstva in kaj vse je zanju tvegal in žrtvoval! To so glavna sporočila spominske slovesnosti ob 65. obletnici smrti Virgila Ščeka, ki so jo v soboto pripravili v Lokvi, eni od štirih postaj njegovega življenja.
“Primorsko rodoljubje je nekaj posebnega,” je zbrane v Lokvi nagovoril predsednik društva TIGR Primorske Marjan Bevk. S pomočjo zavednih Slovencev vseh barv je prav to rodoljubje postalo temelj, zaradi katerega se je slovenstvo obdržalo na naših tleh. Foto: Marica Uršič Zupan
LOKEV
> Narodni ponos, pozitivne vrednote in pogum za boj za njihovo uresničitev je Virgil Šček (1889-1948) dobil že v družini. Scenaristka lokavske spominske prireditve Aleksandra Čehovin, izjemno dobra poznavalka Ščekovega življenja in dela, je za prireditev izpostavila predvsem vlogo njegove matere Vincencije Kante. V Velikem Dolu rojena Kraševka je po poroki z Jožefom Ščekom iz Gradišča pri Vipavi živela v Trstu, kjer se je rodil Virgil Šček. Mesto je bilo na prelomu stoletja pomembno središče slovenstva, v katerem so zaživele ključne slovenske ustanove: poklicno gledališče, narodni dom in osrednja slovenska glasbena šola. Zato je celo tedanji župan Ljubljane Ivan Tavčar priznal: “Ljubljana je srce Slovenije, Trst so njena pljuča.”
Za slovenski jezik je Šček naredil ogromno tudi z dopisovanjem v številne liste in časnike, bil je med pobudniki ustanovitve Katoliške tiskarne in knjigarne, Goriške Mohorjeve družbe, številnih glasil in predvsem otroških listov, poskrbel je za izdajo številnih molitvenikov, dveh verskih učbenikov in dveh katekizmov.
Kot dijak zbral denar za šolo
Toda Virgil Šček se je z družino že leta 1905 preselil v Gorico, kjer je obiskoval nemško realko. In prav tam je, še v dijaških letih, stopil na pot neutrudnega boja za slovenstvo. “Ljubezen do jezika, ki mu jo je že v rani mladosti vcepila njegova mati, ga je gnala, da se je že kot dijak podal na obisk k Ivanu Trinku in kmalu zatem organiziral zbiranje knjig za Beneške Slovence,” opisuje začetke njegove poti Aleksandra Čehovin.
Še pomembnejša je bila njegova akcija zbiranja podpore in denarnih prispevkov za ustanovitev slovenske šole, ki je prav po njegovi zaslugi leta 1910 res odprla vrata. Postal je tajnik Dijaške zveze in delo tajnika je tudi kasneje opravljal pri številnih organizacijah: ker mu je bilo pomembno, da kaj zares naredi, ne pa čast, ki so jo pobirali predsedniki, kot smo v odlomku iz njegovih zapisov slišali v soboto v Lokvi.
Ko je spoznal nekaj požrtvovalnih slovenskih duhovnikov, je ugotovil, da lahko duhovnik naredi za Slovence mnogo več kot najvišji uradnik, pravnik ali poslovnež in se zato po krajšem študiju na trgovski akademiji v Gradcu prepisal na goriško bogoslovje.
Boj za slovenščino v času fašizma
Delo za narod ga je vodilo tudi po posvetitvi v duhovnika leta 1914, saj se je zavzel za številne posvetne stvari: ustanovitev sirotišnice, pomoč revnim, ustanovitev podružnične šole v Trstu, za dosledno rabo slovenščine v cerkvi. Po premestitvi v Lokev leta 1919 je ustanovil narodni svet, bil je gonilna sila “Sedejeve šole”, s pomočjo katere se je slovenščina obdržala v župnijskih šolah do kapitulacije Italije. V Lokvi je napisal tri debele knjige Lokavske starine, podobno je deloval tudi v Avberju, kamor je bil premeščen.
Leta 1921 je bil izvoljen za poslanca v rimskem parlamentu, kjer je vložil kar 46 vprašanj in pobud. Med drugim je dosegel, da so Lokavci in okoličani dobili po propadu banke vse prihranke. Ko so ga za podobno pomoč prosili tedanji industrialci in kapitalisti, s čimer bi že z majhno provizijo zelo hitro obogatel, pa se je temu odrekel.
Trn v peti levim in desnim
Za slovenstvo, uboge, ponižane in razžaljene je neutrudno delal vse življenje in za to žrtvoval svoj osebni intelektualni razvoj. In ker je tako goreče, kot se je boril za ohranitev slovenstva, zagovarjal tudi krščanske vrednote, se je po vojni zameril obema stranema: partizanski in cerkveni.
Tako je umrl ne samo finančno zelo ubog in brez lastne strehe nad glavo, temveč tudi z odvzetimi pravicami za opravljanje duhovniške službe.
Za izjemno temeljit oris Ščekovega dela je na sobotni prireditvi poskrbela Aleksandra Čehovin, ki sta ji na odru delala družbo Matej Gruden in harmonikar Miran Pečenik, nekaj odlomkov pa je odstopil Radio Trst A, ki je z oddajami o Ščeku pred kratkim tako temeljito osvetlil njegovo življenje in delo, da je lahko zgled radijskim postajam in drugim medijem na naši strani meje. In tako kot v Ščekovem času, ko je bil zbor v Lokvi pomemben dejavnik slovenstva, so tudi sobotno prireditev, ki jo je pripravila Krajevna skupnost Lokev, nadgradile pesmi domačega pevskega zbora Tabor.
MARICA URŠIČ ZUPAN