Kamen na kamen - pravi kraški zid
V Parku Škocjanske jame je še prejšnji teden podobo učne poti kazil podrt kamnit zid. Kakršnih je na Krasu žal veliko, saj starih mojstrov, ki bi jih znali obnoviti, skoraj ni več. No, nekaj jih je še in štirje med njimi so konec tedna na delavnici prenašali skrivnosti sestavljanja kamnov v zid na 30 udeležencev delavnice. Skupaj so obnovili kar 20 metrov zidu ob učni poti.
Porušeni suhi zid na začetku del ... Foto: Bogdan Macarol
ŠKOCJAN
>
“Poleg tega, da je to gradnja brez veziva, je pomembno pri obnovi upoštevati še nekaj pravil. Spodaj za stabilnost prevladujejo večji kamni, gradnja pa poteka po plasteh, preklade pa povezujejo konstrukcijo tako v prečni kot tudi vzdolžni smeri,” je tridesetim udeležencem delavnice razložil Zdravko Škrlj, domačin iz bližnjih Škofelj, eden od štirih mentorjev gradnje suhozidov brez malte.
Na današnjem varovanem območju Parka Škocjanskih jam so ljudje verjetno uporabljali kamen kot gradivo za suhe gradnje že v neolitiku, ko so domnevno živeli še v jamah in spodmolih. Materialni ostanki teh gradenj datirajo v čas prazgodovinskega gradišča pred več kot 3500 leti z ohranjenim delom bronastodobnega obzidja ter utrjenega srednjeveškega taborskega naselja. Po pričevanjih domačinov so suhe zidove na območju parka gradili še do poznih tridesetih let prejšnjega stoletja. Po obdobju zlasti povojne prevlade betona se odnos domačinov do suhih zidov postopoma spet vrača na tradicionalne vrednote, saj je čedalje več zidov marsikje že zgledno obnovljenih.
A skrivnosti lepih kraških suhozidov je še veliko: “Kamen obračamo tako dolgo, da lepo 'leži'. Ob tem pa moramo paziti, da njegova lepša stran - lice - gleda navzven. Če je potrebno, ga tudi podložimo z manjšim. Kot vezivo za zid pa deluje tudi vmesni grušč,” je še razložil Škrlj.
Poleg njega so stare modrosti ob kamnih razlagali še Rudi Bak, prav tako doma iz Škofelj, ter že priznana mojstra suhe gradnje Boris Čok iz Lokve in Vojko Ražem iz Bazovice.
Delavnico je pripravil Park Škocjanske jame v okviru slovensko - italijanskega projekta Living Landscape - Živa krajina Krasa. “Zanimanja za delavnico je bilo mnogo več, kot je bilo prostih mest. Teh je bilo trideset, med udeleženci pa je bilo tudi kar nekaj žensk,” je bila Darja Kranjc, zaposlena v upravi Parka Škocjanske jame, zadovoljna zaradi velikega zanimanja za učenje gradnje suhozidov. “Zadovoljni smo seveda tudi z uporabnim rezultatom, ki bo ostal v prostoru. Ob tem, da so tečajnike učili kar štirje mojstri suhe gradnje, so v štirih urah dela uspeli skupaj obnoviti zid ob učni poti na kar treh dolgih odsekih,” je še povedala Kranjčeva.
Zadovoljna nad velikim odzivom je bila tudi Eda Belingar iz območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Novi Gorici. “Suhi zid, ki se je kot tehnika gradnje uporabljal tudi za hišice, štirne in ledenice, daje tej kamniti krajini močno obeležje. Pravilo je bilo, da se je zanj uporabljal le lokalno pridobljen kamen, pridobljen zlasti ob čiščenju - trebljenju kmetijskih zemljišč.”
O propadanju in dokaj redkih poskusih obnove te kamnite ljudske dediščine pa je Belingarjeva, strokovnjakinja za varstvo stavbne dediščine, kamor sodijo tudi suhozidne gradnje, dodala: “Žal se ob obnovah pogosto dela kar nekaj napak, od tega, da se ne pozna ali upošteva tehnike gradnje ter mesta postavitve, da se v prostor vnaša kamenje od drugod, do uporabe betona in odpadnega gradbenega materiala, kot so opeke in strešniki.”
Delavnica sodi v okvir krovnega slovensko - italijanskega projekta Living Landscape - Živa krajina Krasa, v kateri Park Škocjanske jame sodeluje kot partner. Poleg izdaje priročnika o tehniki suhozidne gradnje na Krasu bo osebje parka vzpostavilo izobraževalni sistem za kraški suhozid. V okviru osmih delavnic za otroke in odrasle sledi v začetku junija tema Podporni kraški suhi zid, ki bo v okolica Nabrežine, v oktobru pa obnova hišk, ki bo potekala v okolici Kosovelj. Mentorja obeh bosta Boris Čok in Mitja Kobal.
BOGDAN MACAROL