Kako vemo, da biser ostaja bleščeč?

Vpis biserov naravne in kulturne dediščine, kakršne so tudi naše Škocjanske jame, na seznam svetovne dediščine pri Unesco, je stvar prestiža in vzvod za ohranitev dediščine. Pa ne le to. Kar 45 odstotkov turizma je povezanih prav z obiski te dediščine, je ob mednarodnih delavnicah o monitoringu svetovne dediščine, ki ta teden potekajo v Matavunu, opozorila podpredsednica slovenske komisije za Unesco.

MATAVUN > Unescova dediščina je dobro izhodišče za turistični razvoj, je prepričana Magdalena Tovornik, podpredsednica Slovenske nacionalne komisije za Unesco. Po nekaterih podatkih naj bi bilo kar 45 odstotkov deleža turizma povezanega prav z obiski lokacij kulturne dediščine. Tega se v Sloveniji premalo zavedamo.

Recept za kranjske klobase pod Unesco

Na seznamu kulturne in naravne dediščine imamo tako Škocjanske jame, Idrijo in Ljubljansko barje, na seznamu žive dediščine pa Slovenija nima še ničesar, čeprav takšno dediščino imamo.

A morda nam bo vendarle uspelo dobiti na ta seznam dva predstavnika: “Za velik uspeh odbora za kulturno in naravno dediščino v sklopu Slovenske nacionalne komisije Unesca štejem to, da nam je uspelo posredovati dva elementa, in sicer Škofjeloški pasijon in recepturo za pripravo kranjske klobase,” je povedala podpredsednica komisije.

Elementov je še veliko, vendar terjajo še veliko dela.

Zapleteno spremljanje

Nič manj dela pa ni s svetovno naravno in kulturno dediščino potem, ko jo uspemo spraviti pod Unescovo zaščito. “Zelo pomembno je, da državi uspe dediščino spraviti na listo, saj tako postane last sveta. Je pa res, da to prinaša tudi večjo obvezo, da jo ščitimo, ohranjamo in razvijamo,” je povedala Tovornikova.

Pa ne le to. Unesco namreč zahteva redno obsežno poročanje o vzdrževanju dediščine, ki jo ima na seznamu. O tem, kako določiti indikatorje, ki bi jih spremljali pri monitoringu, obstajajo dolga navodila, ki terjajo veliko dela in časa. In prav to je zaposlene v PŠJ spodbudilo k zamisli, da bi bilo zelo učinkovito, če bi si skrbniki naravne in kulturne dediščine iz različnih držav med seboj izmenjevali izkušnje, metode dela in podatke.

“Je pa to še toliko težje, ker ima vsaka lokacija svojo univerzalno vrednost, ki jo uvršča v sam svetovni vrh prestižnih lokacij. Primarna naloga je, da se spremlja stanje te univerzalne vrednosti. Res je tudi, da preprostega recepta ni, saj je vsaka lokacija specifična,” pravi Vanja Debevec, vodja projekta v PŠJ.

Skupaj je lažje in bolj učinkovito

Različnost in specifičnost lokacij omogoča izmenjavo različnih izkušenj. V PŠJ bodo tako potekale delavnice, izmenjava mnenj in strokovna predavanja. “Želimo si, da bi določili, kakšen monitoring bi lahko izvajali, se seznanili z dejavnostmi, ki že potekajo in s primeri dobre prakse, določili skupne indikatorje ter uredili bazo podatkov,” je pojasnila Debevčeva.

Kot je povedala Gordana Beltram, direktorica PŠJ, so v projekt vključene še Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Srbija, Madžarska in Romunija, s skupaj desetimi lokacijami naravne in kulturne dediščine. K sodelovanju so povabili vse države srednje in vzhodne Evrope. “Cilj je oblikovati navodila, se učiti in določiti, kaj je najbolj učinkovito, spremljanja so namreč finančno kar velik zalogaj. Dobri rezultati se lahko dosežejo s prerazporeditvijo lastnih sil in znanja,” je o ciljih delavnic, ki bodo trajale do petka, povedala Beltramova.

PETRA MEZINEC

---