Kaj vse skriva gradišče?

V dvorani gradu na Dolnjem Zemonu so kot uvod v letošnjo prireditev Mala južna odprli razstavo o arheološki dediščini te vasi, na robu katere leži veliko prazgodovinsko gradišče Javore. Tu naj bi nastal arheološki park kot učna in rekreacijska točka Dolnjega Zemona.

Razstava je pritegnila domačine Foto: Tomo Šajn
Razstava je pritegnila domačine Foto: Tomo Šajn

DOLNJI ZEMON> Presenetljivo veliko domačinov in ljudi iz soseščine, ki so povsem napolnili dvorano na zemonskem gradu, se je udeležilo predstavitve arheoloških raziskav, ki so potekale v maju na območju velikega gradišča. Kot domnevajo arheologi, je gradišče živelo neprekinjeno med leti 1000 in 400 pr. Kr. Priložnostno razstavo, ki so jo pripravili na panojih in s prikazom nekaterih izkopanin, pa so spremljala zanimiva predavanja arheologov, članov Inštituta za dediščino Sredozemlja Univerze na Primorskem. Ti vodijo celoten projekt načrtovanega bodočega arheološkega parka na Dolnjem Zemonu.

Poleg razstave o zemonskem gradišču so si obiskovalci lahko ogledali tudi razstavo olj plodovite domače slikarke Dragice Sušanj, ki slika z usti in je tudi članica mednarodnega združenja slikarjev z usti in nogami. Slikarko je predstavil likovni pedagog Frane Dolgan, ki je poudaril, da so na njenih platnih poleg krajine vse bolj prisotna tudi tihožitja.

Vodja projekta dr. Mitja Guštin in sodelavca dr. Igor Mušič in Andrej Preložnik so predstavili gradišča na Bistriškem in Pivškem in dosedanja raziskovanja zemonskega gradišča. Na koncu je Mušič predstavil rezultate letošnjih raziskav z magnetometrom, ki globinsko slika in raziskuje, kaj se skriva pod rušo gradišča. Prav tako pa so tudi z georadarsko metodo ugotavljali, iz kakšnega materiala so zgrajena kar tri velika obzidja tega mogočnega gradišča.

Prve raziskave iz 19. stoletja so vezane na domačina, umnega kmetovalca in razgledanega Zemonca Josipa Potepana Škrljovega. Po njegovem zgledu so potem raziskovali znani arheologi, ki so se opirali na Potepanove izsledke. Med njimi koroški Slovenec Alfonz Mülnner, znani primorski zgodovinar Simon Rutar in znani arheolog Karl Moser. Med obema vojnama so nadaljevali raziskave italijanski arheologi in najdeno odpeljali na Reko.

Po vojni je gradišče samevalo in se zaraščalo. Zasluga, da je bilo ponovno odkrito, gre Francu Poklarju, domačemu ljubiteljskemu raziskovalcu in odličnemu poznavalcu prazgodovine in antike na Bistriškem. On ga je, kot je dejal Guštin, leta 1984 seznanil z gradiščem in ga navdušil za nadaljnje raziskovanje. Žal se do letošnjih meritev kaj veliko ni zgodilo, vendar pa je omenjeni projekt Inštituta za dediščino Sredozemlja ob sodelovanju bistriške občine, Društva za razvoj podeželja med Snežnikom in Nanosom in enoto Pokrajinskega muzeja (PM) Koper rodilo začetne sadove.

Jasno je, da brez resnejših arheoloških posegov na osnovi omenjenih meritev gradišče ne bo razkrilo povsem svoje vsebine, čeprav se o njem ve veliko. “Javnosti želimo pokazati, kako so prebivalci gradišča nekoč živeli in gospodarili. Gradišče Javore pa je lahko pomemben doprinos k identiteti kraja, ki odpira možnosti za valorizacijo celotnega kompleksa,” je poudaril Guštin.

Bistriška enota Pokrajinskega muzeja Koper je pripravila barvno informativno zgibanko, ki je namenjena osnovnemu poznavanju zemonskega gradišča in dosedanjim izsledkom raziskav.

TOMO ŠAJN


Najbolj brano