Gozd je vedno slika lastnika

Zgledno urejen in negovan gozd je slika skrbnega lastnika. To vsekakor velja za Jožeta Iskro iz Zabič, ki je bil v vsakoletni akciji Zavoda za gozdove Slovenije izbran za najbolj skrbnega lastnika gozda v letu 2013 v območni enoti Zavoda za gozdove Postojna. Med prejemniki je bil tretji najstarejši lastnik gozda iz vse Slovenije.

Jože Iskra pri jesenskih “pridelkih” bukovine
    Foto: Tomo Šajn
Jože Iskra pri jesenskih “pridelkih” bukovine  Foto: Tomo Šajn

ZABIČE > “Ko smo v Ribnici na Dolenjskem prejeli priznanje Zavoda za gozdove, kjer sem bil tretji najstarejši nagrajenec za lastnikoma gozda, starima 85 in 87 let, so se pošalili, da bom moral še dolgo vzdrževati gozd, če ju bom hotel dohiteti,” se je ob obisku na domu v Zabičah pošalil 73-letni upokojenec Jože Iskra.

V obrazložitvi priznanja, ki jo je pripravila tričlanska komisija Območne enote ZZG Postojna, med drugim preberemo, da so “njegove gozdne parcele zgledno urejene in so že večkrat služile kot učni objekt za potrebe izobraževanja lastnikov gozdov.”

Jože Iskra sodi med lastnike gozdov v tistem delu ilirskobistriške občine, kjer prevladujejo razmeroma majhne gozdne površine, ki so večinoma v zasebni lasti. Jože poseduje sedem hektarjev bukovega gozda v revirju Dletvo, ob zgornjem toku reke Reke. Njegova gozdna posest je razdrobljena na več parcel, kljub temu pa je to ena večjih zasebnih gozdnih površin v tem revirju. Komisija, ki mu je v enajstih kriterijih ocenjevala dodelila 52 točk od 55 možnih, je še zapisala, da je njegov bukov gozd zelo dobro ohranjen.

Jožetova življenjska zgodba je zanimiva in po svoje značilna za kraje v Kočaniji, kjer se ljudje nikoli niso kitili z bogastvom. Na majhni kmetiji, kjer je bilo šest otrok, je bilo treba poprijeti za vsako delo.

“Moj oče je bil furman in je z volovsko vprego vozil les iz gozdov na žage v Ilirsko Bistrico. Zelo zgodaj, še kot mladenič, sem začel delati v gozdu. Seveda ne z motorko, kot delamo danes, pač pa z ročnimi žagami,” se spominja.

In doda: “Tedaj smo prebivali v barakah na območju sečnje, kjer smo si tudi kuhali, ponavadi polento s panceto. S kamionom gozdne uprave, kjer sem bil zaposlen do odhoda v JLA, so nas v ponedeljek pripeljali v gozd na delovišče. Vsak je dobil pol bale slame in 'katran papir' za pripravo ležišča. V soboto nas je kamion odpeljal domov.”

Po odsluženju vojaškega roka se je vrnil na delo v gozd, potem pa se je zaposlil v Lesonitu in nato odšel za štiri leta v Avstralijo. Pokojnino je dočakal kot avtoprevoznik. Šele takrat je imel tudi več časa za delo v gozdu in se začel z njim ukvarjati bolj resno.

Letno poseka od 50 do 60 kubičnih metrov bukovine. Nekaj za lastne potrebe, ostalo so tržni viški. Poudariti pa je treba, da vse delo opravlja sam, z lastnim orodjem in s starim, a dobro vzdrževanim traktorjem.

Intenzivnost del v gozdu pade v jesenski čas in tedaj traja delo dobra dva tedna. Med letom pa je treba očistiti veje in podrast. Zadnja burja, ki je divjala tudi v Dletvu, mu ni povzročila večje škode. “Delo v gozdu je zelo nevarno in zahteva prakso in določeno znanje,” pravi naš sogovornik, ki bo očitno še vztrajal pri tem zahtevnem delu.

TOMO ŠAJN


Najbolj brano