Edini, ki lahko “govorijo” brez elektrike

Radioamaterji so ljubitelji za današnje čase zastarelih zvez. A tu in tam se njihovo “zastarelo” znanje izkaže za neprecenljivo in celo življenjsko pomembno.

ILIRSKA BISTRICA > Nazadnje se je to zgodilo ob letošnjem žledolomu, ko so zaradi izpada elektrike utihnili vsi sodobni telefoni in so se reševalci lahko med seboj pogovarjali le s pomočjo radioamaterjev. Tudi bistriških, ki so te dni obeležili 50 let Radiokluba Snežnik.

O bistriških radioamaterjih in Snežniku bi bilo moč napisati za debelo knjigo zgodb. Denimo, kako so tovorili na vrh Snežnika, po katerem so dali ime svojemu klubu, težke agregate in gorivo, kako so skoraj 30 let skrbeli za zveze na množičnih zimskih vzponih na Snežnik, kako so med prvimi začeli delovati na sončno energijo in še marsikaj. Radioklub je del Civilne zaščite, tesno pa sodeluje tudi s skupino gorskih reševalcev in z gasilci. Nazadnje je prišlo njihovo znanje do veljave v marčnem žledolomu, ko so vse telefonske zveze odpovedale.

Radioklub Snežnik s klicnim znakom (ki je dejansko ime) S59DGO je bil ustanovljen marca 1964 z oznako YU3DGO. Po začetnem zagonu, ko je klubu predsedoval Alojz Felicijan, glavni operativec pa je bil Danilo Glažar, je vnema zaradi različnih vzrokov nekoliko popustila, po letu 1973, ko je prevzel vajeti Ivan Bergoč, novi predsednik in sedaj častni predsednik kluba, pa se je začela nova rast kluba, ki ni zamrla do danes.

Polstoletno delovanje kluba sta na sobotnem jubilejnem srečanju predstavila predsednik Rado Jurač in Ognjen Antonič,ki je tudi podpredsednik slovenske zveze. Njihovo delo se je začelo z nabavo dokaj velike radijske postaje, ki so jo imenovali Mornar, saj so jo predelano pridobili z ene od ladij Splošne plovbe. Postaja je še vedno “živa” in so jo razstavili na svečanosti, čeprav so jo v 50 letih nadomestile tehnično mnogo sodobnejše naprave.

Snežnik, ki je na Bistriškem pogost simbol krajev pod njim, je kmalu postal tudi prava baza bistriških radioamaterjev, saj je tako rekoč idealna točka za njihova, predvsem UKV tekmovanja. Zanje je značilno, da je treba v določenem času vzpostaviti čim več zvez. Velik kup pokalov priča, da so bili uspešni. Če so včasih postavljali na vrhu Snežnika šotore in improvizirane antene, so pozneje v dogovoru z bistriškim planinskim društvom istega imena pridobili v koči na vrhu Snežnika svoje prostore, svojo bazo za delovanje.

Danes deluje v klubu približno 50 članov, prostore za delo imajo v nekdanji vojašnici Slovenske vojske. Za njimi so številni tečaji po osnovnih šolah, na katerih so vzgojili veliko mladih radioamaterskih navdušencev. Zato so, je na slovesnosti dejal predsednik Radioamaterske zveze Slovenije BojanMajhenič, med 70 slovenskimi klubi, v katerih deluje 6000 članov, med najuspešnejšimi. “Res ste enkratni,” jih je pohvalil Majhenič

TOMO ŠAJN

---