Dve jerti ob tipski hiši še ne naredita kraške arhitekture

Dokumentarni film Arhitekt Mediterana, ki govori zgodbo enega najbolj znanih slovenskih arhitektov Vojteha Ravnikarja, so po premieri v Lokvi predvajali še v sežanskem Kosovelovem domu. Ogled filma v prostoru, ki je tako močno zaznamoval Ravnikarjevo kariero, je bila tudi priložnost za pogovor in premislek o sodobni kraški arhitekturi.

Odpri galerijo

SEŽANA> Ustvarjalci dokumentarnega filma nas popeljejo v obdobje po podpisu Osimskih sporazumov leta 1975. Gre za čas, ki je oblikoval poklicno pot Vojteha Ravnikarja, v zgodovini arhitekture pa bo ostal zapisan tudi kot čas, ko so arhitekti iz skupine Kras naredili revolucijo. Oziroma manifest, kot je market v Vremskem Britofu (ki je bil njihov prvi projekt) poimenoval arhitekt iz Sežane, ki sedaj živi v Ilirski Bistrici, Matjaž Garzarolli. Bil je Ravnikarjev prijatelj in sodelavec.

V skupini Kras sta poleg njiju delovala še Egon Vatovec in Marko Dekleva. Zasluženi so za projektiranje vrste stavb na Krasu, med najbolj znamenite sodijo sežanska občinska stavba in Kosovelov dom. Za gibanje se je takrat zanimala celo prestižna milanska arhitekturna revija Casa Bella. “Takrat so nam rekli, naj ostanemo skupaj, ker smo kot gibanje zanimivi,” se spominja Garzarolli.

Zakaj je torej skupina tako močnih, kreativnih in modernih arhitektov obstajala le nekaj let. “Skupina Kras ni razpadla. Uničil jo je Vojteh Ravnikar, ki je postajal iz leta v leto bolj nečimrn. S tem je uničil tudi svoje svetovne ambicije, saj ni nikoli več objavljal v Casi Belli,” preteklosti ne olepšuje Garzarolli.

Ambient je bistven

Ne glede na njihova prizadevanja v 70. in 80. letih, da bi predrugačili odnos do kraške arhitekture, Garzarolli ugotavlja, da se je do danes na tem področju le malo spremenilo. Kraševci tudi danes ne razumejo, kaj je bistvo kraške arhitekture. “To ni samo kamniti zid in streha iz korcev. Je pravilna pozicija in pravilen ambient. Zavod za spomeniško varstvo in konservatorski programi ščitijo elemente kraške hiše. Zaščiten pa bi moral biti ambient,” dodaja sežanski arhitekt. Njegovi nasveti za boljšo ureditev so: “Malo več znanja, malo več študija, malo več vestnosti, predvsem pa ne take razpuščenosti.”

Raztegnjena vas ni več kraška vas

Na prireditvi je sodeloval tudi strokovnjak za urejanje krajine Vladimir Vremec z Opčin, ki dobro pozna situacijo na obeh straneh meje. Kot je povedal, je bistvena razlika med državama, da se v Sloveniji precej več govori o problematiki kraške arhitekture, gradnje in pozidav. “Pomembno je, da se vaška jedra ohranjajo taka, kot so. Raztegnjena kraška vas ni več kraška vas. Postane periferija. Prav strnjenost je namreč glavna značilnost teh vasi in zgodovinska zapuščina,” pojasnjuje Vremec.

Že pred tridesetimi leti so skušali pričeti širšo razpravo o tej problematiki, vendar so šli stihijski načrti vedno znova svojo pot. “Priložnost, da bi dobili primerno urbanistično rešitev za širitev vasi, je bila zamujena. To velja za obe strani,” je kritičen Vremec. Za vsak projekt je po njegovem mnenju potrebno najti novo, samosvojo rešitev. Težavo vidi v tem, da se z gradnjo ukvarjajo tudi taki, ki o krajini premalo vedo: “Samo dober arhitekt času primerno ustvarja nove stvari. Kraška hiša je velik zalogaj in izziv. Ko bi imeli dobre primere, bi imeli tudi več dobrih hiš.”

Na vprašanje, koliko škode je bilo že narejene Krasu, pa odgovarja: “Škoda je vedno velikanska. Sreča je, da je kraška krajina razgibana, da se vse škode ne vidi.”

Nerazumljena dediščina

Podobno meni arhitekt Matej Mljač iz Lokve: “Ko je stvar sezidana, se težko podre. Zdaj živimo s temi vasmi. Naša naloga je, da škodo poskušamo vsaj nadzorovati.” Sovražnosti, ki jo Kraševci čutijo do vrstnih hiš, ne more razumeti. “Kraška vas je ena sama vrstna hiša. Vse vasi so bile strnjene zaradi racionalnosti,” pove. Največja napaka kraške sodobne gradnje je po njegovem mnenju tipska hiša iz 80. let. “Gre za tip hiše, ki je preplavil pokrajino od Furlanije do Bitole. Težava je, da so jo Kraševci vzeli za kraško arhitekturo, čim so dodali dve jerti in dva vrtna palčka,” pravi Mljač.

Ta način gradnje je prišel v občinske urade in vsi to enačijo s kraško arhitekturo. “Vedno bolj me presenečajo neumnosti, ki se zaradi nevednosti dogajajo na Krasu. Zdrava kmečka pamet je vse dlje od nas,” je kritičen Mljač.

Zato ni presenečen, da ljudje ne razumejo dediščine skupine Kras: “Gre za preveč abstraktno razumevanje Krasa. Na žalost tega ne razumejo tisti, ki danes gradijo hiše.”

PETRA MEZINEC

---