Domače pasme so koristne za okolje, rejce in kupce

Na podeželju bi lahko reja drobnice ustvarila še več delovnih mest, kupcem pa zagotovila kakovostne kmetijske pridelke. Toda že obstoječi rejci imajo veliko težav zaradi omejenega povpraševanja, sezonskega nihanja ponudbe, konkurence uvoženih izdelkov in prevar s prehrano.

PREM > Nekaj teh težav pa bi omilila reja avtohtonih pasem, so menili strokovnjaki, zbrani na posvetu, ki ga je na Premu pripravil Kmetijsko gozdarski zavod (KGZ) Nova Gorica v sodelovanju z ilirskobistriško občino in lokalno akcijsko skupino Društva za razvoj podeželja med Snežnikom in Nanosom.

Na Krasu koze prepovedane

Med kozami je edina avtohtona pasma na Primorskem drežniška koza, ki jo na Bovškem gojijo za pridelavo mlečnih izdelkov, na Drežniškem in drugod na Primorskem pa predvsem za meso, je povedal Tomaž Volčič.

Ob tem je opozoril, da so se avtohtone pasme koz v Sloveniji komajda ohranile, saj je bila kozjereja v preteklosti zelo zapostavljena, deloma celo prepovedana. Prva prepoved reje koz sega že v leto 1150, ko so v Trstu izdali prepoved kozjereje na Krasu. “Prepovedi pa so se skozi zgodovino stopnjevale, denimo na območju Postojne je leta 1833 veljala popolna prepoved reje,” je dejal Volčič. Na območju od Pule do Kopra se je tako takrat redilo zgolj 80 živali.

Bistveno bolj je bila v istem času kozjereja razvita na območju Bovca in Tolmina, kjer so imeli kar 5530 drežniških koz. Za njihovo ohranjanje so se zavzeli rejci, saj jim je predstavljala pomemben vir mlečnih proizvodov in mesa. Njihov dober glas je segel celo v deželni zbor, kjer so obranili bovške rejce in njihove koze.

“Avtohtone pasme je potrebno ohranjati zato, ker so prilagojene za pašo v svojem okolju. Drugi vidik so genetske lastnosti, s katerimi prispevamo k ohranjanju biotske raznolikosti, poleg tega pa so tudi živi dokaz dela več generacij rejcev,” je poudaril Volčič.

Drežniška koza je bila tako leta 1999 vključena v program ohranjanja avtohtonih pasem domačih živali, a ker se jih danes na Primorskem redi le približno 600, je ta pasma še vedno ogrožena. “Pametno pa jih je ohranjati tudi zaradi problematike zaraščanja kulturne krajine, pri čemer bi morala sodelovati tudi politika, ki sicer omogoča pašo v gozdu, vendar je ne stimulira,” je menil Volčič.

Kar štiri avtohtone pasme ovc

Tudi zaradi prepovedi reje koz se je bolj razvila ovčereja. Ta je bila v 18. stoletju najpomembnejša živinorejska panoga na Notranjskem, Pivškem in Krasu, kjer so ljudje redili ovce za prehrano in obleko, omogočile pa so jim tudi zaslužek s predenjem volne in prodajo, je povedala Klavdija Kancler iz KGZ.

“Prvi uspeh slovenske ovčjereje je takrat naznanil bovški ovčji sir, ki naj bi bil tako dober in delikaten, da so ga po Nemčiji prodajali kot parmezan. Na pariški kmetijski razstavi pa je bila takrat nagrajena tudi naša jezersko solčavska ovca,” je povedala Kanclerjeva in dodala, da imamo poleg te še nekaj avtohtonih pasem ovac: istrsko pramenko, bovško ovco in belokranjsko pramenko.

Kot je opozorila, je bila uporaba glavni namen teh pasem v preteklosti. “Tudi danes je potrebno stremeti k temu, sicer jim grozi izumrtje. Zato morajo rediti, uporabljati in tržiti avtohtone pasme in njihove izdelke,” je dejala Kanclerjeva.

Blagovna znamka za avtohtonost

Razložila je, da imajo rejci sedaj težave z vzrejo zaradi omejenega povpraševanja po izdelkih, neredne ponudbe na račun sezonskih nihanj, nezaupanja potrošnikov zaradi prevar s prehrano, kot tudi zaradi konkurence z uvoženimi izdelki. Poleg čustvene, kulturne in etnološke navezanosti na avtohtone pasme jim je zato potrebno dodati tudi ekonomsko vrednost.

“Rejci lahko zdaj svoje proizvode prodajajo z različnimi oznakami, vendar nobena ne ščiti avtohtone pasme, temveč samo geografsko regijo ali način izdelave,” je razložila Kanclerjeva in obenem napovedala, da mednarodna organizacija Safe zato že razvija preprosto blagovno znamo Heritaste za kakovostne lokalne, ekstenzivne in neindustrijsko pridelane izdelke.

LORI FERKO

---