Daroval kar 52 litrov krvi

Predstavnice Območnega združenja Rdečega ilirskobistriške občine so pred dnevi na domu obiskale Jadrana Boštjančiča, rekorderja med krvodajalci na Bistriškem, ki je daroval kri že 130-krat. V 45 letih je daroval kar 52 litrov življenjske tekočine.

Jožica Vidmar, sekretarka bistriške OZ RKS (levo), izroča Jadranu Boštjančiču, ob ženi Nadi, priložnostno darilo Foto: Tomo Šajn
Jožica Vidmar, sekretarka bistriške OZ RKS (levo), izroča Jadranu Boštjančiču, ob ženi Nadi, priložnostno darilo Foto: Tomo Šajn

HRUŠICA> Obisk pri staremu znancu Jadranu Boštjančiču v družbi treh članic OZ RKS iz Ilirske Bistrice je bil navaden prijateljski obisk. Brez ceremonije in čestitk politikov ali tako imenovanih predstavnikov javnosti. Jadran je, kot je dejala sekretarka bistriškega Rdečega križa Jožica Vidmar, komaj pristal na obisk, saj ni nikoli želel obešati svoje humanitarne dejavnosti na veliki zvon. Bil je prvi krvodajalec, ki je na Bistriškem presegel stokratno darovanje, magično mejo med darovalci krvi. Potem je šlo iz leta v leto navzgor. Na vprašanje, kolikokrat na leto daruje kri, odgovori: “Ko sem bil mlad, dvakrat, v zadnjem času pa štirikrat na leto.”

Prvič ga je krvodajalstvo “zasvojilo” leta 1967 na služenju vojaškega roka v JLA, ko je kri daroval dvakrat. V vojski je dobil za vsako darovanje krvi dva dneva nagradnega dopusta. Potem pa je nadaljeval v domačem Podgradu, v tovarni Plama, ki je, kot pravi Jadran, tudi danes naklonjena krvodajalstvu, kar je redkost v novih pridobitniških časih.

“Kri sem v glavnem daroval na transfuzijski postaji v Izoli in morebiti le petnajstkrat drugje. Včasih smo hodili Plamini krvodajalci v Izolo kar z avtobusom in to so bila vesela potovanja. V zadnjih letih pa se usedem v avto in vsake tri mesece sem na odvzemu. Slučajno je naneslo, da je padel 130. odvzem ravno na petek, 11. 11. 2011,” se pošali Jadran, medtem ko njegova žena Nada postreže z domačimi dobrotami.

Tudi Nada je poskušala biti krvodajalka, a je po prvem odvzemu obupala. Po očetovih stopinjah pa gre sin Patrik.

Koliko osebja se je v teh desetletjih zamenjalo v izolski transfuzijski postaji, koliko sester in zdravnikov ga je pregledalo? Kdo bi vedel, skomigne Jadran. Ve pa, da se je z vsemi vedno dobro razumel. Prihodnje leto bo upokojenec dopolnil 65 let in to je zgornja starostna meja za krvodajalce. “Krvodajalstvo ni več množično, kot je bilo nekoč, saj le posamezno darujemo kri,” ugotavlja.

Glede na to, da je na območju Podgrada, Hrušice in Podbež nadpovprečno veliko krvodajalcev, in kjer sta poleg Jadrana med rekorderji še Boris Barba (117-krat) in Silvijo Godina (100-krat), je umestno vprašanje, zakaj ravno tam: “Očitno imamo tukaj zdravo kri in dobro organizacijo krvodajalstva. Svojo vlogo ima predvsem mentaliteta ljudi, pa tudi dober zrak in domača prehrana. Če žena dobro kuha, imaš tudi dobro kri,” se pošali Jadran, ki že nekaj let živi v Hrušici, a je še vezan tudi na domači Podgrad, kjer s prijatelji za rekreacijo teka za nogometno žogo. Je eden od ustanoviteljev KD Podgrajski škoromati, velike pustne skupine, v kateri je že od začetka zastavonoša.

TOMO ŠAJN


Najbolj brano