Čebelarsko društvo Postojna ob nastanku pred 60 leti in danes

Prvi začetki čebelarjenja med Nanosom, Sv. Trojico in Vremščico segajo daleč v zgodovino, ko so čebelarili v deblih votlih dreves in lesenih zabojnikih, med pa je služil za zdravilo in sladilo, vosek pa za izdelavo sveč. Čebelarsko društvo Postojna, ki nadaljuje tradicijo, v teh dneh praznuje 60. obletnico ustanovitve.

POSTOJNA>Med pomembne čebelarje v 18. v 19. stoletju so se na Postojnskem in Pivškem zapisali Janez Sajevic in Franc Likon iz Stare vasi, Vinko Vovk in Matevž Dekleva ter Anton Debevc iz Zagona.

Med so izvažali celo v Avstralijo

Številne podatke in dokumente o preteklosti čebelarjenja na Postojnskem je zbral član upravnega odbora Čebelarskega društva Postojna Livijo Knafelc.

“Sajevic, ki je gospodaril z velikim številom čebeljih družin, je imel licenco za odkup medu in voska od drugih čebelarjev. V lesenih sodih je izvažal med celo v Avstralijo, delal je medico, na leto jo je po 300 litrov poslal celo na dunajski dvor,” pripoveduje Knafelc. Zbrane podatke je združil v knjigi, ki so jo izdali ob 60. obletnici delovanja društva.

Nekoč povezani, danes ne

Ideja o ustanovitvi Čebelarskega društva se je rodila na taboru primorskih čebelarjev pod Javorniki, avgusta 1950. Manj kot leto pozneje, 18. aprila 1952, pa je okrajni ljudski odbor Postojna izdal odločbo o ustanovitvi društva.

“Na ustanovnem občnem zboru se je v društvo vključilo devet čebelarskih družin z območja od Ribnice do Dolnje Košane. Zavedali so se, da bodo povezani lahko močnejši in uspešnejši, kar bi prišlo prav tudi danes, vendar pa ni ne volje ne moči, da bi to izvedli,” pravi Knafelc.

Dolgi delovniki niso za čebelarje

Danes ima Čebelarsko društvo Postojna 85 članov in podmladek, ki deluje v krožku na postojnski osnovni šoli M. Vilharja. Imajo svoj čebelnjak, udeležujejo se tekmovanj in se z njih vračajo z visokimi uvrstitvami.

“Vseeno pa je problem visoka starostna struktura naših članov, kar 47 jih je starih več kot 60 let. Pomemben razlog, da v naših vrstah ni več mladih, so sedanji delovni urniki, ki trajajo skoraj ves dan, čebelarjenje pa zahteva kar precej dela tudi med tednom in so zato vikendi premalo,” ocenjuje predsednik Društva Miroslav Cetina.

Dragocen pašni kataster

Cetina je prispeval pomemben delež k izdelavi pašnega katastra, ki je osnova za postavljanje prevoznih čebelnjakov. Na zemljevidu postojnske občine so vrisani travniki in gozdovi, posamezne vrste drevja in stalni čebelnjaki.

“Za vsako območje je izračunano, koliko panjev prenese. Letno objavimo razpis, čebelarji pa nato - v sodelovanju z razporejevalci - postavijo svoje panje. Seveda imamo tudi soglasja lastnikov zemljišč,” pojasni Cetina.

Razmere za čebelarjenje so na Postojnskem manj ugodne kot na primer v bližnjih Brkinih, kjer je topleje in je več sadnega drevja. Poleg tega se razmere za čebele zaradi zaraščanja travnikov še slabšajo.

“V naših krajih so na travnikih včasih rasli žajbelj, spomladansko in jesensko resje, žepek, bolj kot sedaj je medil tudi gozd. Marsikateri travnik je sedaj poraščen z borom, ki je za čebele popolnoma neuporaben,” je povedal Miroslav Cetina. Po njegovem videnju prihodnosti pa bi, kljub slabšim razmeram, na Postojnskem ob pomoči države in lokalne skupnosti čebelarjem lahko povečali pridelavo medu in drugih čebeljih pridelkov. Pot do tega vodi tudi prek osveščanja ljudi o pomenu in koristi čebel in njihovih pridelkov, dela z mladimi ter vključevanjem te panoge v turistično ponudbo.

STANA ZAVADLAV

---