Bolj se bojimo medvedov kot avtomobilov
Strah ljudi, da bi srečali medveda, je zelo velik. Deloma k temu pripomore stereotip o tej živali, deloma pa tudi predstavljanje v medijih, posebno v črni kroniki, češ da je smrtno nevarna. Postojnčan Andrej Rijavec v svoji novi knjigi Medvedja kraljica skuša popularizirati rjavega medveda in s tem omiliti ta stereotip.
Postojnčan Andrej Rijavec ob predstavitvi knjižnega prvenca, v katerem je glavna zvezda mogočna kosmatinka. Z njo želi popularizirati rjavega medveda, ki je v očeh javnosti postal demoniziran. Foto: Lori Ferko
POSTOJNA >“Statistični podatki kažejo, da v gozdu več smrtnih poškodb ljudi povzroči spontano padanje dreves in vej kot pa napad medveda. Naše obnašanje, odnos in ukvarjanje pa je bolj intenzivno z medvedom kot z vejami”, pojasnjuje predstojnik katedre za ekologijo in varstvo okolja na ljubljanski biotehniški fakulteti Ivan Kos. S tem opozarja na dejstvo, da je rjavi kosmatinec v medijih, posebno v črni kroniki, zaznamovan kot nevarna zver oziroma je dobesedno demoniziran.
Avtor tako imenovanega lovskega romana Medvedja kraljicaAndrej Rijavec pa dodaja, da je ravno zato želel napisati “berljivo delo, ki bi populariziralo rjavega medveda”. Ob tem spomni še na odnos človeka do narave, ki je največkrat lahko povod neprijetnih srečanj s prebivalci gozda: “Ko ljudje pridemo v gozd, se obnašamo tako vehementno, kot bi tam bili doma, ne pomislimo pa, da morda s tem motimo in vznemirjamo naše gostitelje, živali, ki se zato branijo na svoj način.”
Arhetip strahu je še iz Rdeče kapice
Medvedu se bomo lahko izognili, če bomo hodili po označenih poteh in pri tem občasno prevrnili kakšen kamen ali zlomili kakšno vejico na tleh. Medved namreč dobro sliši, še bolj voha in v primeru, da nas bo sam zaznal, se bo diskretno umaknil. V primeru, da se srečamo z medvedom, pa se je potrebno vesti umirjeno, prisebno; ritensko in diskretno se mu umikamo, ga mirno opazujemo. Ne smemo pobegniti, ker bi lahko medved razumel, da naj sledi plenu. Prav tako mu ne obrnemo hrbta. Povzeto po www.lovska-zveza.si.
“Mlačen odnos človeka do narave se kaže že skozi pravljico o Rdeči kapici, ki je,” tako komentira Jadran Sterle,povezovalec predsinočnje predstavitve knjige, “pravzaprav največja kriminalka evropske civilizacije.”
Poudarja, da v negativnem smislu, sajvsebina zgodbe a priori napeljuje na to, da bi se ljudje bali volkov in medvedov, ker bi nas, kot Rdečo kapico, pojedli. “To je absurd naše civilizacije,'' opozarja na neupravičen človeški strah pred medvedom Sterle, sicer scenarist in dokumentarist.
''Zanimivo, ne bojimo pa se avtomobilov, čeprav zaradi prometnih nesreč v Sloveniji letno umre 500 ljudi, nekateri pa zaradi trajnih poškodb ostanejo invalidi za vse življenje. Pa vendar nisem srečal Rdeče kapice, ki bi se bala avtomobila,'' še pripominja o arhetipu strahu, ki kljub svoji nesmiselnosti še danes vpliva na razmišljanje ljudi.
Človek ne zna sobivati z medvedom
Po Kosovem pripovedovanju se rjavi medved s človekom skupaj giblje že okoli 30.000 let, ko se je tudi začela zgodba, ki svoja poglavja piše še danes: ''Mi se zanašamo na našo inteligenco, na razum. In ker nas je na svetu precej, medsebojne odnose urejamo s predpisi in zakoni. Tu pa naletimo na problem, kajti vir težav v sobivanju človeka z medvedom je prav v tem, da slednji ne pozna naših zakonov,'' je prepričan Kos.
Meni še, da sistem izplačevanja odškodnin za škodo, ki jo povzročajo medved in ostale zveri, ljudi odvrača od tega, da bi se naučili bivati z njimi in upoštevati, da je še nekdo v tem prostoru z nami. Ta vidik sociološke dimenzije odnosa do medveda je osrednja nit Rijavčevega romana. Navdihuje ga tudi gozd, kot kraj, ki vzbuja domišljijo, in prav medved je v tem habitatu najbolj ključna točka. “O njem se neprestano govori, v živo pa ga težko vidiš in zato ustvarja misteriozno atmosfero,” sklene Rijavec. LORI FERKO