Boj za žensko enakopravnost še zdaleč ni končan

V spomin na 1. pokrajinsko konferenco Slovenske protifašistične ženske zveze za Slovensko primorje, ki je bila februarja 1944 na Štjaku, so včeraj v Štorjah pripravili svečanost. Slavnostna govornica, državnozborska poslanka Ljubica Jelušič, je poudarila, da se morajo ženske še boriti, saj so za enaka dela slabše plačana kot moški.

ŠTORJE > Čas druge svetovne vojne je prinesel v slovensko družbo ne le politične, temveč tudi radikalne socialne spremembe. Ena izmed njih je bila enakopravnejša vloga žensk v do takrat prevladujočem moškem svetu.

Ženske so v odporu opravljale pomembne naloge kot aktivistke na terenu, kjer so zbirale hrano, material in vzdrževale kurirsko službo ter poleg lastnih skrbele še za otroke upornikov. Bile pa so tudi borke, učiteljice in zdravnice v partizanskih bolnišnicah, zato so leta 1942 prvič dobile volilno pravico in leto kasneje tajno volile po vsej Sloveniji.

V oktobru leta 1943 je bil v Dobrniču na Dolenjskem 1. kongres Slovenske protifašistične ženske zveze, ki je bila prva politična ženska organizacija na slovenskem ozemlju. Na njem pa med 180 udeleženkami zaradi logističnih težav ni bilo Primork.

Iz vseh trinajstih takratnih primorskih okrajev so 2. februarja leta 1944 zato same izpeljale prvo primorsko pokrajinsko konferenco. Ta je bila na Štjaku, ki je bil takrat neke vrste osvobojeno ozemlje.

“Ženske, uradno je bilo povabljenih 85 delegatk, prišlo pa je blizu 200 udeleženk, so se na Vrhe prebijale iz vseh koncev Primorske: iz Istre in Brkinov, s Krasa, iz Trsta, Pivke, pa iz tolminskih, bovških in cerkljanskih hribov, iz Brd in Slovenske Benečije, ter iz ajdovskega okrožja,” je ob 70. obletnici prelomnega dogodka na včerajšnji proslavi v Štorjah obnovila dejstva slavnostna govornica, poslanka v državnem zboru Ljubica Jelušič.

“V diskusijah, ki so sledila referatom, so delegatke predstavile svoj odnos do odpora, narodne enotnosti, izdajalcev, begunske vlade v Londonu, pa do odločitve Avnoja, da bo Primorska s Slovensko Benečijo in Istro priključena k Jugoslaviji. Poenotile so se ne le glede svojih nalog, temveč tudi glede vloge moških do konca vojne, ki naj bi v še večji meri poprijeli za orožje,” je povedala Jelušičeva. Iz takratnih razmer je povlekla vzporednice z današnjimi, ko moramo, kot je poudarila, za boljši jutri spet skupaj stopiti moški in ženske.

Opozorila pa je še, da se mora v politiki še vedno šibki glas žensk okrepiti in da so v danih gospodarskih razmerah slabše posledice odnesle ženske, ki so za enaka opravila še vedno slabše plačane kot moški.

“Ob spominu na naše neustrašne medvojne vzornice so vse to zadostni razlogi, da bomo prihajajoči osmi marec spet ponosno obeležile z rdečim nageljnom,” je zaključila govornica.

Spominsko prireditev, ki sta jo organizirala Združenje borcev za vrednote NOB Sežana in društvo Dobrnič, so v kulturnem programu oplemenitili recitator Bojan Podgoršek, pevka Marjetka Popovski in moški pevski zbor Lopar.

BOGDAN MACAROL

---