“Golf v Lipici je bil napaka in politična odločitev”
Vili Borjančič je upokojeni turistični delavec, ki je pustil močno sled na Krasu, njegovo obširno turistično delovanje pa je zaznamovalo tudi Jugoslavijo in kasneje Slovenijo. Spomine na te pionirske čase je strnil v knjigi Homo turisticus ali kako smo razvijali turizem.
V svoji knjigi Vili Borjančič opisuje pionirske čase povojnega turizma na Krasu in Postojnskem, ki jih je tudi soustvarjal Foto: Bogdan Macarol
SEŽANA
>
“To knjigo, ki je pisana po spominu in na podlagi mojih izkušenj in doživetij, posvečam zlasti mladim. V teh težkih časih jim želim, da bi svojo prihodnost videli v turizmu, za katerega ima Kras vse danosti, od ogromno dobre ponudbe do izjemne narave. Žal je danes promocija še vedno razdrobljena, premalo smo znani zlasti v tujini,” je Vili Borjančič strnil razloge za izdajo knjige v samozaložbi.
Še kot študent umetnostne zgodovine je začel nabirati turistične izkušnje v Postojnski jami, Turističnem društvu Postojna in Kompasu v Postojni, kjer se je rodil leta 1939. Po preselitvi z družino v Sežano se je zaposlil na izvozno uvoznem podjetju Jadran, a se hitro spet vrnil v turizem.
Predstavitev Borjančičeve knjige Homo turisticus ali kako smo razvijali turizem, ki je bila v petek simbolično v Hotelu Tabor, ki je nekoč tudi spadal v podjetje HTG, so pozdravili številni turistični delavci, med drugimi dolgoletni direktor zavoda Park Škocjanske jame Albin Debevec, državni sekretar za turizem v letih 1997 - 2000 Tomaž Zajc, predsednik Turističnega društva Postojna Srečko Šajn in poznavalka Lipice Marija Stopar Štefan.
Golf je bil napaka in politična odločitev
V Lipici, ki je v tistih časih spadala v podjetje Kras Hoteli in gostinstvo (kasneje Timav in HTG Sežana) je bil izvajalec marketinga. “Iskati sem moral odgovore na vprašanja, kaj je za Lipico dobro, kaj slabo ter kaj manjka, da bi se obisk, zlasti iz tujine, povečal. Nekateri so iz nje hoteli narediti Disneyland, čemur smo se na srečo uspeli upreti,” se Borjančič spominja svojih prvih let v Lipici, ki je bila že takrat torišče različnih interesov in vizij.
“Ob postopoma naraščajočem obisku smo naredili tudi napake, zlasti z neutemeljenimi posegi v prostor, med katere štejem tudi golf, ki je bil politična odločitev,” pravi Borjančič.
Od nočnega bara do visoke šole jahanja
Lipica je bila tedaj močno zaznamovana s 400-letnico kobilarne (leta 1980) ter z izrazitim odpiranjem dodatne ponudbe: od razstavne dejavnosti do zabavno glasbene prireditve Lipiška noč z eminentnimi izvajalci in razvpitega nočnega bara.
“Kot pionir lipiškega marketinga sem se zavedal, da so ključni dejavniki v turizmu atrakcija, transport, namestitev in prehrana. V gostinskem delu ponudbe smo dosegli kar visoko raven, zaostajali smo pri ostalem. Medtem ko smo postopoma zidali hotele, je pešala ponudba zanimivosti. Dogodilo se je celo, da nam je razočaran gost ob slovesu rekel, da nam za ogledovanje konjske zadnjice, pa naj bo bela ali črna, naslednjič ne bo plačal,” se spominja Borjančič. Zato so ponudbo zlagoma nadgradili, med drugim tudi s prikazom visoke jahalne šole v novi pokriti jahalnici.
Turizem od Nemčije do Jugoslavije
Ob ugodnih odzivih na knjigo je Borjančič že napovedal njeno naslednico. V njej bo opisal petletno izkušnjo vodje Informacijskega centra Turistične zveze Jugoslavije v Münchnu, ponovni povratek v Lipico, zagon zasebne turistične agencije do upokojitve v letu 2000 ter turistične izkušnje v občinski politiki.
“Na Južnem Tirolskem, denimo, naletimo na vsakem koraku na turistično ponudbo, lokalni ponudniki vsakega gosta sprejmejo kot svojega, tako da se čuti dobrodošel. Pri nas pa se marsikdo še vedno obnaša, kot da mu turist ni potreben. Zato želim na takih zgledih iz tujine spodbuditi še več posluha za goste in turizem. Ker verjamem, da je prihodnost Krasa in Slovenije zlasti v turizmu,” je Borjančič dosleden pri zagovoru turizma, ki mu je posvetil svoje življenje.
BOGDAN MACAROL