Na dan prišla še ena dachauska risba

Muzej Revoltella je bogatejši za zbirko dachauskih risb Zorana Mušiča, ki so jih našli v arhivu na tržaškem sedežu Vsedržavnega združenja partizanov Italije (VZPI-ANPI). Poleg 23 risb iz arhiva VZPI-ANPI so še eno Mušičevo risbo iz taborišča odkrili v arhivu Deželnega inštituta za zgodovino odporništva Furlanije - Julijske krajine v Trstu.

Zoran Mušič (1909-2005) je večino svojega zrelega življenja 
preživel med Benetkami in Parizom.
Zoran Mušič (1909-2005) je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom.  

TRST > Risbe v arhivu na tržaškem sedežu VZPI-ANPI je našel tržaški zgodovinar in raziskovalec Franco Cecotti. O najdbi so danes spregovorili na novinarski konferenci v Muzeju Revoltella v Trstu. Cecotti je pojasnil, da je bilo odkritje Mušičevih risb 20. julija lani pravzaprav slučaj. Na najdbo je naletel med pregledovanjem arhivov združenj nekdanjih partizanov, internirancev in političnih preganjancev VZPI-ANPI, ANED in ANPPIA.

Odkril je približno 30 paketov, o vsebini katerih nihče ničesar ni vedel, ko pa jih je odprl, je našel pomemben arhivski fond za obdobje 1945-1970. Iz radovednosti je začel pregledovati dokumentacijo in v enem paketu našel dve mapi: ena je vsebovala časopise v raznih jezikih, ki so izšli v taborišču Dachau po osvoboditvi v maju 1945, na platnici druge pa je pisalo Disegni campo Dachau (Risbe taborišče Dachau). V njej je bilo 23 risb na navadnem, odrabljenem papirju.

Muzej Revoltella načrtuje razstavo pridobljenih risb med 26. januarjem in 2. aprilom prihodnje leto. Delovni naslov razstave je Zoran Mušič, osteklenele oči in je povzet po Mušičevem pripisu na eni izmed risb. Razstavo bo spremljal mednarodni strokovni posvet. Na ogled pa bo tudi dokumentarec, nastal ob razstavi Mušičevih taboriščnih risb iz cikla Nismo poslednji leta 1997 v tržaški Rižarni.

Sprva pomislil, da gre za anonimne risbe

Cecotti je sprva pomislil, da gre za anonimne risbe, nato pa je videl podpis ter letnico 1945 in v hipu spoznal, da gre za Mušičeva dela. Prepoznal je tudi motiv - dachauske umirajoče trpine in mrliče, ki so bili podlaga za Mušičev kasnejši grafični in slikarski ciklus Nismo poslednji.

Kot je poročal Primorski dnevnik, z izjemo umetnikove zapuščine, ki je v zasebni lasti vdove, ni na svetu druge zbirke s tolikimi Mušičevimi dachauskimi risbami. Neznanec, verjetno deportiranec - toda gotovosti o tem danes še ni -, jih je po vrnitvi iz taborišča izročil tržaškemu združenju, za katerega je vedel, da zbira dokumentacijo o deportacijah in deportirancih.

Zoran Mušič (1909-2005) je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom. Svoje motive je ves čas navezoval na Kras in na kraške prizore. Zanimanje evropske javnosti je pritegnil z upodabljanjem konjičkov, svetovno prepoznavnost pa je dosegel s ciklom Nismo poslednji. Znane so tudi njegove vedute Benetk ter starostni avtoportreti. Umetnik se je rodil v Bukovici na Primorskem. Leta 1944 je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau. Po vojni se je preselil v Benetke in se poročil s slikarko Ido Cadorin. V 50. letih je za svoje drugo domovanje izbral Pariz. Od takrat pa malodane vse do smrti je živel razpet med Parizom in Benetkami, kjer je pokopan.

Mušič je za risbe uporabil svinčnik, črnilo, včasih črnilo, pomešano z vodo. Dvajset risb izmed 23 je podpisal s svojim priimkom, ki tedaj še ni izgubil strešic. Pripisal je "Dachau 1945", nekaterim je dodal še par slovenskih besed. Večina risb je tudi oštevilčenih.

Zgodovinski dokument neprecenljive vrednosti

Ker se je Cecotti dobro zavedel pomena najdbe, je v dogovoru z združenjem nekdanjih političnih deportirancev ANED, s katerim partizansko združenje deli sedež in tudi arhiv, stopil do muzeja Revoltella in na podlagi posodbene pogodbe, sklenjene 2. oktobra, predal muzeju Mušičeve risbe. Še ena Mušičeva dachauska risba pa je prišla na dan iz arhiva Deželnega inštituta za zgodovino odporništva Furlanije - Julijske krajine.

Po mnenju združenj VZPI-ANPI, ANED in ANPPIA so na novo odkrite Mušičeve risbe zgodovinski dokument neprecenljive vrednosti ter so last vseh in predstavljajo svetovno dediščino, Cecotti pa je poudaril, da predstavljajo tisto, kar so Mušičeve oči takrat videle.

Muzej Revoltella bo z Mušičevimi deli upravljal za dobo 50 let z možnostjo podaljšanja. Po besedah direktorice muzeja Laure Carlini Fanfogna so risbe dragocene kot pričevanja ter zaradi njihove umetniške vrednosti, iz njih pa veje izredna pieteta. Tržaški občinski odbornik za kulturo Giorgio Rossi pa je menil, da je odkritje risb tudi priložnost za izpraševanje vesti o tem, kaj sta bila nacizem in komunizem. Vsi bi jih morali videti, saj so dokument, ki priča o hudem zgodovinskem obdobju, je še dejal Rossi.

Po oceni kustosinje v Narodni galeriji v Ljubljani Mateje Krapež gre za zelo pomembno odkritje, ker gre za originalne risbe, ki jih je Mušič risal v taborišču. Večino jih je narisal v času, ko so taboriščniki čakali na transport, to je bilo med 29. aprilom in do začetka junija 1945.

Risbe z oglasom iskal tudi Mušič

"Takrat je nastalo približno 200 risb, približno 100 jih je odbral in vzel s sabo. Nekaj jih je podaril prijatelju Ivu Gregorcu, ki je bil takrat z njim, nekaj pa jih je tudi sam izgubil. Potem je objavil oglas, da jih je izgubil nekje na poti med Sežano in Postojno in prosil, da mu jih pošljejo v Ljubljano. Najverjetneje so te, ki so jih našli v Trstu, ravno iz tega svežnja risb," je komentirala najdbo.

Kot je še pojasnila, je Mušič nekaj teh risb v Dachauu razmnožil na ciklostil, ki so ga taboriščnik imeli na razpolago za časopis, nikoli pa jih ni prodajal: "Zanj so bile zelo dragocene in jih je sam podarjal največjim muzejem in galerijam, največ v Basel, nekaj tudi v Pariz, tri pa je podaril tudi Moderni galeriji."


Najbolj brano