Za krmilo brez ene ure vožnje

Izpit za voditelja čolna še vedno ne predvideva praktičnega preizkusa znanja upravljanja s plovilom. To pomeni, da bodočim amaterskim morjeplovcem sploh ni treba sesti za krmilo čolna in izpitni komisiji pokazati, ali so dejansko osvojili veščine, ki so nujna sestavina varnega pozibavanja na morskih valovih in manevriranja v marinah.

KOPER > Že pred časom se je spremenila definicija čolna, ki v dolžino lahko meri do 24 metrov (prej do 12 metrov), zato lahko voditelj čolna z opravljenim izpitom upravlja tudi precej velike plavajoče domove in to ne glede na moč motorja.

Prigode neveščih morjeplovcev

Zaposleni v istrskih marinah vedo, kakšne so najpogostejše prigode neveščih morjeplovcev. Težave imajo s sidranjem, v marino prihajajo nepripravljeni na pristanek, torej brez spuščenih bokobranov in pripravljenih vrvi, poleg tega ne znajo pravilno manevrirati, zaradi česar občasno pride tudi do kakšnega manjšega trka z drugimi plovili.

“Niso vsi spretni, ko gre za upravljanje plovila. Nekateri novopečeni mornarji imajo težave zlasti z manevriranjem v kakšnih utesnjenih akvatorijih,” opozarja zdaj že upokojeni kapetan Marine Portorož Marjan Matevljič. Ocenjuje, da bi bilo zelo koristno, če bi teoretična izpitna znanja dopolnili s prakso.

Kot dober primer navede nemško šolo jadranja, ki ima sedež prav v portoroški marini. Pravi, da se izkušeni jadralci s kandidati, ki bi želeli pridobiti naziv voditelja čolna, za dober teden odpravijo na morje, kjer morajo dokazati, da predpise in znanja ne obvladajo le na papirju. Voditi morajo tudi neke vrste pripravniški dnevnik, v katerega vpisujejo ure plovbe in osvojene jadralske veščine.

Znanje na papirju ali tudi v praksi?

Izpit za voditelja čolna, ki ga pri nas kandidati opravljajo pri upravi za pomorstvo, tudi sestavljata teoretični in praktični del. Teoretični obsega preverjanje znanja iz vseh predmetov izpitnega programa. A praktični del kandidati tudi opravijo za mizo na uporavi za pomorstvo, komisija pa preverja znanje izogibanja trčenju na morju, določanje položaja čolna, branje in uporabo navtične karte, določanje kurza plovbe, merjenje oddaljenosti ter vrste vrvi in poznavanje vozlov. Za pomoč pri učenju so kandidatom na voljo tudi primeri izpitnih vprašanj, ki jih lahko snamejo s spleta.

Kdo pa zagotavlja, da so prav vsi, ki so na papirju sicer opravili izpit, tudi v resničnih okoliščinah in na večkrat nepredvidljivem morju sposobni primerno ravnati s plovilom? Znajo preprečiti morebitne težave in nevšečnosti, ki jim po navadi botruje prav pomanjkanje praktičnega znanja?

Pred samostojno plovbo še nekaj vaje

“Vsem, ki opravijo izpit za voditelja čolna, svetujem, naj se, preden se odpravijo sami na morje, vseeno preizkusijo v praktični vožnji ob pomoči kakšnega izkušenega skiperja,” pravi Arturo Steffe, eden od organizatorjev tečaja za pridobitev izpita za voditelja čolna.

Pravi, da od morjeplovcev, ki upravljajo čoln do 12 metrov dolžine, morda vendarle ne bi terjali še praktičnega usposabljanja. Prepričan je namreč, da se vsak, ki mu je mar za lastno varnost, ne podaja na morje povsem brez izkušenj. Na tečajih tako kandidatom svetuje, naj se kljub vsemu odločijo za kakšno individualno uro na morju. “Da dobijo občutek, kako tudi dejansko upravljati s plovilom. To jim lahko pokažem bodisi na njihovem plovilu ali pa se dogovorimo, da izplujemo z mojim čolnom,” svetuje Steffe.

Varljiva uporaba avtopilota

Ob tem opozarja na vse več težav in nesreč, ki jim botruje nepozorna uporaba avtopilota. Ta namreč ne zazna ovire pred plovilom, zato je treba ves čas opazovati dogajanje na morju. “Zgodilo se je že, da se je na odprtem morju neko plovilo zaletelo v zasidran čoln, ker se je upravljalec plovila s prižganim avtopilotom za trenutek umaknil pod palubo,” opisuje Steffe. Morja ne gre podcenjevati, sklene.

Da z dosedanjo obliko izpita za voditelja čolna le ni vse v redu, ocenjuje tudi direktor uprave za pomorstvo Jadran Klinec. Po njegovih besedah je to pod-ročje precej bolje urejeno v Nemčiji, najohlapnejši pa so predpisi pri naših zahodnih sosedih. V Italiji tako upraviteljem plovil do deset metrov dolžine sploh ni treba opravljati izpita.

Po njegovih besedah bi morali v prihodnje razmisliti o opravljanju izpitov glede na območje plovbe. “Za plovbo na odprtem morju bi bilo skoraj nujno še praktično usposabljanje, medtem ko bi za plovbo v obalnem območju veljalo ohraniti manj zahtevno obliko izpita,” ocenjuje. Napoveduje, da bi lahko tovrstne spremembe predlagal na srečanju s člani evropske agencije za pomorsko varnost.

Kdaj tudi praktični preizkus?

V sektorju za pomorstvo pod okriljem direktorata za infrastrukturo so v sodelovanju z upravo za pomorstvo že nekajkrat preverjali upravičenost uvedbe praktičnih preizkusov usposobljenosti kandidatov za voditelje čolnov in preučili več različnih rešitev ter organizacijskih oblik takšnega preverjanja.

Najbolj primerno se jim zdi, da bi za čolne do sedem metrov dolžine ohranili zdajšnji način preverjanja usposobljenosti. Za upravitelje čolnov med sedmimi in dvanajstimi metri razmišljajo o uvedbi krajšega večdnevnega obveznega praktičnega tečaja.

Za pridobitev dokazila o usposobljenosti za upravljanje čolnov dolžine nad dvanajst metrov oziroma za čolne z močnejšimi pogonskimi agregati, pa bi uvedli povsem nov naziv, denimo, voditelj jahte. Za njegovo pridobitev bi predvideli posebno usposabljanje v izobraževalni ustanovi ter teoretični in praktični preizkus usposobljenosti kandidata.

Birokratska pot, kako te zamisli spraviti s papirja v prakso pa ni tako kratka. V direktoratu za infrastrukturo pojasnjujejo, da kaj takega terja spremembe pravilnikov pomorske zakonodaje, za kar bi potrebovali čas in usposobljeno kadrovsko zasedbo. Dodatne zaposlitve bi potrebovali tudi za izvajanje izpitov.

Razmišljajo, da bi lahko kadrovske potrebe nadomestili z drugačno organizacijo izpitov. Da bi torej ustne izpite spremenili v pisne, medtem ko bi praktično preverjanje usposobljenosti voditeljev čolnov prepustili pooblaščenim inštitucijam (denimo srednji pomorski šoli in fakulteti).

Izpit tudi za vožnjo z vodnim skuterjem

Tudi za vožnjo vodnega sku terja je treba opraviti preizkus znanja pri upravi za pomorstvo. Dovoljeno območje plovbe za vodne skuterje je od 250 metrov do 2000 metrov od obale. Z vodnimi skuterji je izplovitev na morje in vplovitev k obali dovoljena v turističnih, športnih in mestnih pristaniščih oziroma pristanih. Plovba z vodnimi skuterji, smučanje na vodi in plovba z jadralnimi deskami so dovoljeni le v času od sončnega vzhoda do sončnega zahoda v varnih vremenskih razmerah. Če pristaniški nadzorniki ob preverjanju ugotovijo, da voznik vodnega skuterja nima dokazila o opravljenem preizkusu znanja, ga lahko oglobijo s 300 evri kazni. 1200 evrov kazni pa lahko doleti izposojevalce vodnih skuterjev, ki ne preverijo, če je voznik vodnega skuterja opravil izpit.

NATAŠA HLAJ

---