V Brežec po pozitivno energijo
Istra
17. 06. 2013, 08.29
Pri iskanju Brežca pri Podgorju, kamor smo šli preverit, ali ga je statistični urad upravičeno uvrstil na vrh seznama vasi brez stalnih prebivalcev, bi lahko najmanj dvakrat zgrešili smer. A nismo. V vlogi prijazne vodnice se nam je namreč pridružila domačinka Duška Andrejašič, ki tamkajšnje gozdne poti brez označb pozna kot svoj žep.
Odpri galerijo
Kozel varuje vstop v vas Foto: Nataša Hlaj
BREŽEC PRI PODGORJU
> Duškina prisotnost je bila tudi sicer dobrodošla, saj nam je na poti do zaselka razkrila kar nekaj zanimivosti o Brežcu in Brežanih.
Ub vikendih vas oživi
Vas oživi ob vikendih, ko hiške naselijo dediči nekdanjih prebivalcev, pove zgovorna domačinka. “Upam, da bomo srečali gospoda iz Lokve, ki semkaj prihaja vsako poletje in s seboj pripelje konje na pašo,” se nadeja, ko se prebijamo po kolovozu, ki je mestoma precej razdrapan. Ali ni kot v pravljici, se zamisli Duška, ko po več kot dvajsetminutni tresoči vožnji končno prispemo pred prvo(!) označevalno tablo, ki sporoča, da smo na cilju. Ko stopimo iz avtomobila, nas po nosnicah požgečka vonj po svežem senu in travniških cvetlicah. Kmalu se nam pridružita prva tamkajšnja prebivalca: kozel in koza, ki radovedno priskakljata iz grmičevja. Avto, parkiran v bližini, sporoča, da bomo v zaselku srečali tudi človeško vrsto.
Zaselek Brežec, visoko nad Rižansko dolino, je stisnjen tik pod skalnimi stenami v bližini Kojnika pri Podgorju. Po nekaterih podatkih segajo začetki Brežca že v 17. stoletje. Ljudje so se takrat zaradi varnosti in tudi pred močno burjo pogosto zatekali pod skalne previse. Leta 1869 je v zaselku živelo 29 ljudi. Zadnji prebivalec v vasi je bil Ivan Olenik “Burko”, ki je umrl leta 1985. Stalnih prebivalcev v vasi že dolgo ni več. V Brežec je mogoče priti iz dveh smeri, po dveh povsem različnih poteh. Prva, nekoliko položnejša, vodi iz smeri Praproč, ob železniški progi. Druga, strmejša, vodi skozi gozd navzgor iz Podpeči oziroma Zanigrada.
Hišo je rešil pred propadom
Po ozki poti, ob kateri ne manjka kopriv, se prebijemo mimo drugega avtomobila. “Dober dan. Je kdo doma?” glasno vprašamo. Odziva ni. Šele nekoliko niže ju srečamo - Marjana in Doro Olenik. Pripravljata ogrado z električnim pastirjem, kjer se bo lahko njun konj celo poletje pasel v senci sadnih krošenj. Na terasi bližnje hiše nama nato pojasnita, kaj ju je prignalo v Brežec.
“To je očetova oziroma nonotova hiša. Ker me je srce bolelo, ko sem videl, kako žalostno je propadala, sem se odločil za obnovo,” pove Marjan. Z ženo se vanjo naselita vsako leto od konca aprila do konca oktobra, nato pa jo mahneta nazaj v Lokev. V vasi ni elektrike, ne vodovoda, niti kanalizacije. A Marjana to ne skrbi. Njegova hiša je energetsko samozadostna. Za delovanje naprav izkorišča sončno energijo. Namestil je sončne celice za ogrevanje vode, s fotovoltaiko pa si priskrbi električno energijo. Pitno vodo prinašata iz bližnjega izvira, odpadkov pa ustvarita čim manj, ker nočeta obremenjevati narave. Vso zelenjavo pridelata na bližnjem vrtu. Brežec ima srečo, da ga previsna stena varuje pred kraškim mrazom, zato je še kako občutiti blagodejne vplive sredozemskega podnebja.
Pozitivno energijo črpa pri steni
“Tukaj je nekoč uspevalo kar 400 dreves češenj. Veliko je bilo tudi trt, fig, vinogradniške breskve. S tem so se namreč preživljali domačini,” spomni Marjan. Ljudje so bili tudi sicer podjetni, saj so v Koper in Trst vozili prodajat les, ženske pepel za pranje perila, spet drugi so na bližnjem Kojniku kosili travo in tudi tako nekaj zaslužili.
Čil 63-letnik, alpinistični inštruktor in ljubitelj himalajskih vrhov (tja se bo že sedmič podal v prihodnjih mesecih) meni, da ga pri dobri psihofizični kondiciji ohranja tudi meditiranje ob prazgodovinski pečini nad vasjo. Stena po njegovih besedah oddaja pozitivno energijo. Se bomo kar strinjali. Iz spokojne vasi se v civilizacijo vrnemo skoraj prerojeni.
NATAŠA HLAJ