Uničili so polkrožno silhueto mandrača

V prejšnjem letu je bila najmočnejša asociacija na besedo Piran beseda mandrač. Obnova je zapirala vrata obiskovalcem, župan Bossman pa si je kljub temu zapiral oči in ni zamenjal strokovne ekipe. Izkupiček? Mandrač je za vedno izgubil tradicionalno polkrožno linijo.

Piranski mandrač so obnovili tako, da so agresivno   temeljili obalni zid in ga premaknili v akvatorij  ter s tem popolnoma spremenili izvorni videz obale mandrača Foto: Zdravko Primožič/Fpa
Piranski mandrač so obnovili tako, da so agresivno temeljili obalni zid in ga premaknili v akvatorij ter s tem popolnoma spremenili izvorni videz obale mandrača Foto: Zdravko Primožič/Fpa

PIRAN> Pirančani so prestali razburkano leto 2011, še najbolj zaradi dolgotrajne obnove mandrača. Začelo se je s “ploščicami”. Odgovorni pri projektu so namreč v marcu, potem ko je bil mandrač razrit že vsaj tri mesece, dovolili, da so delavci priobalni zid začeli oblagati z novimi, manjšimi ploščatimi kamni iz sivega peščenjaka. V Piranu se jih je kmalu prijelo ime “ploščice”. Vodja del Ivan Bakič iz JP Okolje je tedaj izrekel bolj piškavo pojasnilo, češ, da je to le vzorec zidu, predstojnik piranske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine in odgovorni konservator pri obnovi Bruno Purger pa je dodal: “Očitno se je gradbenikom mudilo in so brez našega dovoljenja začeli z deli, uporabili pa so kamne, ki so jih trenutno imeli na voljo.” Kje so bili tedaj vsi nadzorniki, pa do danes ostaja odprto vprašanje.

Kamne na deponijo

Stare kose kamna so pred tem brezbrižno odpeljali in malomarno odložili na deponijo v Sečovljah. Da bi jih konservatorji popisali, oštevilčili in ustrezno deponirali ter pripravili načrt, kako jih po obnovi namestiti nazaj, saj so vendarle izvorni in je mandrač spomeniško zaščiten, pa jim še na misel ni prišlo. Izvorni greh je javnost tedaj in kasneje pripisala Purgerju, ki je izdal zelo skope kulturnovarstvene pogoje, kako ohraniti izvorne elemente (monolitske kamne, tlakovce, bitve, železne kose, linijo obalnega zidu, vrste materialov, način gradnje podpornega zidu in drugo). In ni zahteval podrobnega restvratosko-konservatorskega načrta. Ta se je zgodil šele kasneje, na odločne pozive civilne iniciative in krajevne skupnosti (KS). Seveda ga je bilo treba dodatno plačati. Načrt je zahtevala tudi inšpektorica za dediščino Mateja Zupan, ki je kmalu po pojavu sivih “ploščic” ustavila dela, ker se izvedba ni ujemala ne s soglasjem spomeniškega zavoda ne z gradbenim dovoljenjem ter ocenila, da je stanje na delovišču katastrofalno.

Na dveh bregovih

Na sive “ploščice” je prva in dovolj glasno opozorila krajinska arhitektka Romana Kačič, ki se je iz Benetk ravno tedaj preselila v Piran in je poseg označila za kriminalno dejanje, za uničevanje mediteranske kulturne dediščine.

Inšpektorica za dediščino je pozvala tudi gradbeni inšpektorat. Dva inšpektorja sta preučevala stanje, Mateja Marsetič in Stojan Frank. Podala sta nasprotni ugotovitvi, prva je zaznala nepravilnosti, da projekt za izvedbo ni skladen s projektom za gradbeno dovoljenje, drugi pa ne. Neskladje med projektoma je ugotovila tudi piranska KS.

“Iz projektov je že na daleč vidno, da je dejanska izvedba obnovitvenih del črna gradnja, saj ne upošteva načrta, na podlagi katerega je investitor pridobil gradbeno dovoljenje,” je povedal tedanji predsednik piranske KS Sašo Saksida.

Ves čas je bil zelo kritičen svetovalec KS, pravnik Boris Cepuder: “Pozivam, da od projekta obnove mandrača odstopijo vsi odgovorni. In nihče me ne bo prepričal, da je uničenje obale mandrača naključno. Vse skupaj je bila premišljena akcija, s katero se bodo nekateri okoristili. Prepričan sem, da mora občina odstopiti od pogodbe s temi akterji, saj so že hudo zgrešili pri izvedbi del, in bo, ko se bodo zaradi tega stroški še povečali, naravnost absurdno, da jim občina plačuje dodatno delo.”

Bossman neodločen

In vendar se je prav to zgodilo. Župan Peter Bossman je skupaj z delovno ekipo, ki se je medtem oblikovala, da iz tedna v teden sledi obnovi, odločil, da nobena glava ne bo padla. Ne projektant in nadzornik Jože Maver ne vodja del Ivan Bakič in ne odgovorni konservator Bruno Purger. Za naložbe je v občinski hiši skrbel Ljubo Bertok, ki je bil, na srečo, uspešen pogajalec z ministrstvom za kmetijstvo, ki je dvakrat podaljšalo rok za oddajo tretje gradbene situacije. Ta je zagotovila predvidenih 2,4 milijona evrov iz Evrope. Sicer se je naložba (za zdaj) podražila za približno 630.000 evrov, kar bo poleg dobrega milijona plačala občina.

Obnova se je vlekla vse leto in se bo še nekaj časa, medtem odgovorni niso pojasnili, ali so po spremembah, ki so jih zahtevali konservatorji, sploh dobili novo gradbeno dovoljenje. Vsi so le hiteli z deli, da bi ne zamudili evropskega vlaka z denarjem. In s tem metali pesek v oči javnosti, ki jo še vedno skrbi izid obnove: mandrač namreč v tem trenutku niti najmanj ne kaže obrisov tradicionalne polkrožne linije, ampak modernega pristanišča ravnih zidov, obloženih s starimi kamni.

LKF


Najbolj brano